Ljubezen

Z Boštjanom sva se rodila na isti dan, le da je on pet let starejši. Živi v manjši garsonjeri, v kateri je komaj kaj prostora. Trije mački so zavzeli kavč, kjer spijo skupaj s svojim lastnikom, po tleh pa je polno mačjih skodelic, ker so menda ljubosumne druga na drugo in iz ene same nočejo jesti.

Kdaj točno se je mojemu sogovorniku čas ustavil, ne ve natančno. Najverjetneje pa takrat, ko mu je umrla mama, za katero je bil prepričan, da bo živela večno. A ni. Dočakala je 101 leto, pa še to verjetno zato, ker se je bala, kaj bo s sinom, ko je ne bo več.

»Ne spomnim, da bi mi šlo kdaj za nohte. Razen zadnjih šest let, ko živim sam in sem precej nebogljen, ker se težko znajdem. Nekje na Koroškem živi moja polsestra, ki bi morala poskrbeti zame, a noče. Zavrača moje klice, ne odgovarja na uradne dopise, ki ji jih pošiljajo iz CSD. Nič. Kot da nisva v sorodu! Pravi, da je za vse, tudi za mojo nemoč, kriva mama. A laže. Nekoč jo bom zaradi teh besed še tožil, boste videli, da jo bom!

Rodil sem se malo pred koncem vojne. Oče je bil partizan, pravi borec, kakršnih ni bilo veliko. Vsi so ga cenili in spoštovali. Ko je prišla svoboda, so mu v zahvalo za vse zasluge dodelili veliko hišo, ki je bila predtem v lasti enega od narodovih izdajalcev. Moja mama, ki jo je v to hišo pripeljal, je bila noseča, čeprav še nista bila poročena. Oče je ženo že imel, z njo pa tudi hčerko, ki danes zame noče niti slišati.

Ata me je imel zelo rad. Pogosto me je jemal s seboj, ko se je odpeljal po službenih opravkih. On je sedel zadaj, jaz pa na sprednjem sedežu! Včasih sva ga s šoferjem čakala tudi po več ur, da je zaključil kakšen pomemben sestanek. V avtu sem imel nahrbtnik, v njem pa igrače, da sem se lahko igral in mi ni bilo dolgčas. Šofer me je naučil nešteto partizanskih pesmi, ki sem jih kasneje, ko sem bil že šolar, prepeval na različnih proslavah.

Ata in mama sta se lepo razumela. Po večerji sta odprla steklenico vina, se zaljubljeno gledala in si nazdravljala. Poleti nas je šofer odpeljal v Šibenik, kjer smo preživljali počitnice. Spomnim se, da smo bivali v nekem stanovanju zelo blizu morja, ki je imelo težke rdeče zavese – od stropa do tal. Nekoč jih je mama snela, ata pa je bil zaradi tega zelo hud. A sta se hitro pobotala, saj sta se zvečer, ko smo šli v ''šetnjo'', že držala za roke.

S starši mi je bilo zelo lepo, zato tudi nisem imel veliko prijateljev. Mama je zelo pazila, da se nisem družil z neprimernimi. ''Zate ni vsak dober,'' mi je govorila. ''Zmeraj moraš imeti pred očmi, čigav si!'' Njene besede so se mi trdno zasidrale v glavi. Bil sem ji zelo hvaležen, da je tudi po tej plati skrbela zame.

Oče ni maral gledališča, zato sva v Dramo hodila z mamo sama. Obiskovalci so jo imeli radi, zmeraj so jo spoštljivo pozdravljali. Doma smo imeli ogromno knjižnico. Veliko sem bral, zato sem tudi študij malo podaljšal. Knjige, ki jih je napisal Zane Grey, sem prebral tudi po večkrat. Imel sem inštruktorja za francoščino in ruščino. Še danes se lahko v teh dveh jezikih normalno pogovarjam, berem, spremljam televizijske programe. Ata je upal, da bom delal v diplomaciji, da bom šel po svetu, a je mamina odločnost prekrižala njegove načrte.

Želela me je imeti ob sebi. Malo za družbo, malo pa zato, ker me je imela zelo rada. Najtežje ji je bilo, ko nas je včasih obiskala atova hčerka iz prvega zakona. Ni je marala. Meni pa je bila všeč, ker je obiskovala šolo solo petja in je zelo lepo prepevala.

Prišel je čas, ko bi moral iti v službo. Žal nisem našel ničesar pametnega, čeprav mi je pri iskanju pomagal tudi ata. ''Nič hudega, boš pa ostal doma, pri meni,'' mi je rekla mama. Strinjal se je tudi ata, ki je imel zaradi strelne rane iz vojne še zmeraj kup težav. Denarja nam ni manjkalo, očetova plača je bila dovolj visoka, da smo lahko lepo živeli.

Včasih se mi je stožilo po družbi, zlasti po ženski. ''Pusti babe pri miru!'' me je svarila mama. ''Vse so prasice pokvarjene, želele bi te le izkoristiti, nič drugega!'' Ata je imel iz leta v leto manj besede: malo zaradi zdravstvenih težav, malo pa zato, ker je v hiši vzela v roke komando mama.

Nekoč je šla z atom v zdravilišče Laško. Teden dni sem bil sam doma. Pri 28 sem izgubil nedolžnost. To pa je bilo tako: poklical sem nekega vratarja iz enega od ljubljanskih hotelov. Proti plačilu 280 nemških mark, s katerimi sem plačal tudi diskretnost, sem se srečal z Marino, lepo črnolasko, doma iz Beograda. Dobila sva se še trikrat, s tem da so bile tretjič njene usluge brezplačne. Marina je sodila med skrivnosti, ki jih z mamo nisem nikoli delil. Gospodična mi je bila na voljo do osamosvojitve, ko je z menoj pretrgala vse stike. Če lahko dodam: vsakemu moškemu bi priporočil, da se občasno sreča z žensko, ki obvlada svojo obrt. Užitki so nepopisni.

Leta 1999 je ata nenadoma umrl. Še včeraj je bil zdrav kot dren, naslednje jutro pa ga ni bilo več. Ustrašil sem se, kaj bo zdaj, kje bova z mamo dobila denar za preživljanje. Pa je bil strah zaman. Pokojnino po atu je dobivala mama in vse je bilo kot prej. Atu sva kupila zelo lep spomenik. Tudi pogreba, kjer so ga pokopali z vsemi možnimi častmi, ne bom nikoli pozabil.

Potem je zbolela mama. Pod nujno so jo sprejeli na onkološki inštitut. Ko je zdravnik videl izvide, je zmajal z glavo: ''Samo molite še lahko,'' je rekel mami. ''Raje crknem!'' mu je zabrusila nazaj.

Ko je spet lahko hodila, naju je šofer peljal na Bled. Mama se je želela peljati na otoček – nič drugega. A kot bi se nebo zarotilo proti nama. V nevihti, ki se je zgrnila nad jezerom, so se mešali veter, grmenje in bliskanje. Nihče od čolnarjev se ni hotel pogovarjati z nama. Potem je mama segla v torbico in izvlekla sto ameriških dolarjev. Čolnarju so se zasvetile oči. Kljub temu da je ladjico premetavalo sem in tja, je bila mama ves čas čisto mirna.

Potem je prišel udarec, ki ga nisva pričakovala niti v najbolj groznih sanjah: prvotni lastniki, ki so živeli v tujini, so zahtevali najino hišo nazaj! Slovo od doma je bilo zelo težko. Mama je od hude žalosti, ker so nama ukradli streho nad glavo, čez pol leta umrla.

Ostal sem sam, čisto nemočen in nebogljen. Zaloge denarja so v nekaj mesecih pošle. Potem sem prodal mamino zlatnino ter nekaj umetniških slik. Preseliti sem se moral v garsonjero, v kateri živim še danes. Za pomoč sem prosil polsestro, a me je nagnala od sebe kot psa. Še žal ji bo!

Pokojnina, ki sem jo podedoval po mami, je sicer velika, a kaj, ko ne znam z denarjem. Včasih bi ga brezglavo razdajal, ko mi ga zmanjka, bi ga zahteval nazaj. Še zmeraj rad berem, hodim v gledališče, vsak drugi dan tudi na pokopališče. Zdi se mi, da sem z mamo umrl tudi sam.«

(Konec)

Oddaj svoj komentar

Kranj 18°

delno oblačno
vlažnost: 66 %
veter: SV, hitrost: 11 km/h

10/21

četrtek

8/19

petek

9/20

sobota

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

IZLETI / Šenčur, 17. oktober 2019

V Ribniško dolino in Kočevje

IZLETI / Kranj, 17. oktober 2019

Pohod po Meškovi poti

PRIREDITVE / Gorenjski, 17. oktober 2019

Medgeneracijske dejavnosti

PRIREDITVE / Kranj, 17. oktober 2019

Šahovski turnir

OBVESTILA / Stražišče, 17. oktober 2019

Krvodajalska akcija

RAZSTAVE / Jesenice, 17. oktober 2019

Soočenje različnosti

PRIREDITVE / Jesenice, 17. oktober 2019

Za otroke

PRIREDITVE / Gorenjski, 18. oktober 2019

Medgeneracijske dejavnosti

 

 
 

 

 
 
 

Nabirajo le poznane gobe / 13:18, 17. oktober

V GOZDU

"Hej, vi, ta goba je strupena!"
"Molim, što?"
"Ah, nič, nič."

Nabirajo le poznane gobe / 12:41, 17. oktober

Tabol goba zame je jesenska marčnica.

Peška se vrača v vlogi poštarja / 10:16, 16. oktober

Vsa čast Peški, samo tole je bolj slaba šala kot zabavna oddaja..

Na ramenih otrok / 10:15, 16. oktober

Tako je, breme ohranjanja okolja preložimo na otroke in je to to, nej se oni ubadajo s to problematiko !

Aditivi v mesnih pripravkih / 10:11, 16. oktober

A zato so čevapi iz Mercatorja najbolj..

Jesen / 16:32, 15. oktober

Preprost in lep prosti spis.Tudi men je jesen najljubši letni čas, še posebej na martinovo.Lani sem baje šel od kranjske avtobusne postaje d...

Prvi hranilnik električne energije / 11:08, 15. oktober

Namig za oba bogataša: vlagajta v toplarne/elektrarne, ki kurijo mehansko-biološko obdelane komunalne odpadke. Zaslužek zagotovljen: plačan ...