Edi Šelhaus: retrospektiva

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 13. oktober 2019 / 17:12  

»Partizanska izvidnica v belem, fotografirana na Notranjskem leta 1944, je ena najbolj prepoznavnih fotografij Edija Šelhausa. V zasneženi pokrajini pred fotoreporterjem stoji pet v bele plašče odetih vojakov, obraze jim zakrivajo maskirne mreže. Fotografija, ki deluje nadrealistično, pooseblja tišino in brezčasnost. Vojaki se v koloni premikajo po zasneženi dolini, v oči bodejo le na prsi naslonjene puške. Spokojnost zimske idile preseka realnost vojne, nevarnosti, smrti. Še po petinsedemdesetih letih fotografija opazovalca ne pušča ravnodušnega in ne brez vprašanj o Ediju Šelhausu in njegovem fotoreporterskem opusu. Ob pregledovanju Šelhausove zbirke se kar same porajajo primerjave z znanimi velikani vojne fotografije. Posnetki zavezniških letalcev, ranjencev, brezdomcev in beguncev, ki se vračajo domov ali bežijo pred nasiljem, podoba male deklice Marice v požgani vasi Papeži ..., to je le del podob, ki nesporno pričajo o veličini Šelhausovega dela. Iz vojne bede in opustošenja se maja 1945 fotografije prelevijo v podobe sreče, zmagoslavja, veselja. Skrbno dokumentirani konec vojne, predvsem v krajih za rapalsko mejo, potrjuje fotoreporterjev instinkt za razumevanje tedanjega časa in pomena prihajajočih dogodkov. Šelhaus, rojeni Primorec, ki je svobodo pričakal na tržaških in goriških trgih, je v prvih majskih dneh neumorno fotografiral takratno dogajanje, manifestacije in slavja prebivalcev, zavezniške vojake in domačine z zastavicami na goriškem Travniku, proglasitev prve slovenske vlade 5. maja v Ajdovščini. Opus, nastal maja 1945, je danes izjemno vizualno pričevanje o tem, kako so konec vojne in prihod partizanov doživeli prebivalci krajev, ki so dvajset let trpeli zaradi fašizma in dvoletne nacistične okupacije. Tudi s poznejšimi fotografijami in video posnetki Šelhaus ni prenehal dokumentirati nacionalnega boja in manifestacij za priključitev ozemlja k Jugoslaviji. Po podpisu londonskega memoranduma in s tem dokončne določitve razmejitvene linije med Jugoslavijo in Italijo se je Šelhaus preselil v Slovenijo ter začel postopno sodelovati s slovenskimi časopisnimi mediji. Sledila so desetletja fotoreporterskega dela, dokumentiranja in opisovanja tedanjega časa, fotografiranja dogodkov in pisanja knjig.« (str. 5)

Navedene besede so iz uvoda Kaje Širok, direktorice Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Če ste razstavo zamudili, si jo še vedno lahko ogledate v tem katalogu. Gledati Šelhausa je poučno in velik užitek.