Palachu posvetil pesniško zbirko

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. oktober 2019 / 17:16  

Letos je minilo pol stoletja, kar se je v Pragi v protest vojaškemu vkorakanju vojske Varšavskega pakta na Češkoslovaško zažgal študent Jan Palach. Postal je simbol upora in narodni junak, njegov vpliv je že tedaj segal prek meja češke države. Tudi k nam, kjer mu je kranjski pesnik Marijan Štancar - Monos posvetil pesniško zbirko.

»Veš, France, Palachova žrtev se bo dvignila kot feniks iz ognja in pepela in zažarela bo svoboda češkega naroda, zato Feniks,« je svojemu prijatelju Francetu Šenku pesnik Marijan Štancar - Monos pojasnil, zakaj je naslov zbirke pesmi, posvečene legendarnemu češkemu študentu Janu Palachu, iz Ode o Janu Palachu preimenoval v Feniks.

Jan Palach je bil dvajsetletni študent, ki se je januarja leta 1969, pred petdesetim leti torej, v Pragi v protest proti vkorakanju vojske Varšavskega pakta na Češkoslovaško zažgal. V bolnišnici je umrl nekaj dni pozneje, njegov pogreb pa se je spremenil v velike demonstracije proti režimu.

France Šenk iz Potoč pri Preddvoru je poleti v Deželnih novicah prebral, da je v radovljiškem muzeju na ogled razstava, ki ob petdeseti obletnici dogodka ponuja pogled na življenje Jana Palacha. Čeprav mu političnega razvoja na Češkoslovaškem ni uspelo obrniti, se je vtisnil globoko v spomin družbe, pravi Praprotnikova. Že od njegove smrti se ga spominjamo predvsem kot simbola – bakle, žrtve ali narodnega junaka, je poudarila kustosinja Mestnega muzeja Radovljica Katja Praprotnik.

Kot je še povedala, so razstavo z zanimanjem sprejeli tako domači obiskovalci, ki se še spomnijo časov pred petimi desetletji, kot tudi turisti, predvsem tisti iz nekdanjega vzhodnega bloka.

Ob branju prispevka o razstavi se je France Šenk spomnil še ene, s Palachom tesno povezane zgodbe, od katere je minilo že petdeset let.

»Moj sosed in prijatelj v domači Kokri, od koder izhajam, je bil pesnik Marijan Štancar - Monos. Palachov protest in njegova smrt sta se ga izjemno dotaknila. Tako zelo, da je o Janu Palachu, simbolu upora proti totalitarnim režimom, napisal sklop pesmi. Najprej je delo poimenoval Oda o Janu Palachu, nato pa je, preden je knjigo dal v tisk, naslov spremenil, tako da je izšla pod naslovom Feniks.«

Knjiga je izšla v nekaj deset izvodih, zgolj v ciklostilni obliki. En izvod še hrani France Šenk, enega ima po Šenkovem vedenju tudi avtorjeva vdova.

»Monosova velika želja je bila, da bi nekaj izvodov knjige spravil na Češko in iskal je poti, kako bi jo predstavil tamkajšnjim pesnikom in pisateljem. Tudi mene je spraševal za nasvet, kako bi to najlaže storil. Ne vem natančno, kakšno pot je ubral, vsekakor pa mu je uspelo, čeprav je bil nato na Češkem prav zaradi tega nekaj dni celo zaprt!« se prijatelja spominja Šenk.

Marijan Štancar se je rodil leta 1941 v delavski družini na Jezerskem, umrl je leta 2008. Kot v nekrologu, objavljenem v Gorenjskem glasu, ob pesnikovi smrti med drugim piše Tomaž Kukovica, je v Monosovem pesniškem opusu pet velikih knjig poezije, ki jih je poimenoval Faktum I, II, III, IV in V. Večina teh pesmi je ostala žal neobjavljena. »Njegov prvenec iz leta 1963 – Glej človek – je pokazal na njegov velik potencial in hiter preboj med mlade obetajoče pesnike. A mu okolje, v katerem je deloval, ni omogočalo, da bi svoja umetniška dela dostojno objavil in jih tudi predstavil javnosti. Bolj kot pri objavljanju svojih pesniških del je bil uspešen pri predstavljanju svojih stvaritev na literarnih večerih. Leta 1982 mu je podjetje Iskra, v katerem je bil zaposlen, vendarle omogočilo objavo Pesmi v samostojni pesniški zbirki. Šele leta 1991 pa je Mohorjeva družba iz Celovca objavila zbirko pesmi Soočenje, pesmi, ki so bile izbrane iz širokega opusa njegovih Factumov. Tri leta kasneje, torej leta 1994, pa je luč sveta zagledala njegova zadnja pesniška zbirka Simfonija ječe noči.«