V spomin: Janez Poštrak (1943–2019)

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Osrednja Gorenjska / ponedeljek, 21. oktober 2019 / 11:04  

Na kranjskem pokopališču so septembra tiho, v krogu družine in najožjih prijateljev pokopali Janeza Poštraka, rojenega 12. aprila leta 1943 v Župečji vasi na Dravskem polju. Ime je dobil po svojem pokojnem bratu, ki je umrl dan pred njegovim rojstvom.

Janez je bil na zunaj človek tihe, umirjene narave. Po mojem spominu ni nikdar silil v ospredje in poveličeval svojih dejanj. Bil je razmišljajoč, s prodornimi mislimi, globoko veren in zavezan demokraciji. Blizu mu je bila krščanska socialna ideja, zato ne preseneča, da je zelo cenil Edvarda Kocbeka in da je od ustanovitve naprej sodeloval s stranko Slovenski krščanski demokrati, bil član njenega sveta in tajnik za gorenjsko regijo. Skupaj s Francetom Miklavčičem je bil pobudnik za ustanovitev njenega socialnega krila. Ko pa se je stranka krščanskih demokratov združila s Slovensko ljudsko stranko, se je, zvest svojim načelom, umaknil iz politike. Ni bila več takšna, za katero bi bil voljan zastaviti svoje ime, znanje in energijo. Dojemal jo je kot delo v dobro vseh ljudi, ne glede na ideološke in druge razlike, kot dejavnost, v kateri lahko ostaneš zvest svojemu videnju življenja in visokim etničnim merilom in v kateri ni mesta za nesmiselne manipulacije in prepire.

Pokojni Janez je bil predvsem novinar, ki je sodeloval z različnimi časopisnimi hišami, tudi z Gorenjskim glasom. Pisal je tudi za Komunista, za Radiotelevizijo Ljubljana, za Dnevnik, za Slovenca, kjer je bil tudi urednik kulturne rubrike, in nazadnje za slovensko izdajo verskega tednika Nedelja, ki ga izdaja celovška oziroma krška škofija. Poleg notranje politike, v kateri je grajal nesmiselne slovenske strankarske boje in dejanja slovenske majhnosti in duhovne ozkosti, ga je najbolj zanimala kultura, še posebej literatura, film in gledališče. Filmske in literarne kritike je pisal za Komunista, mojstril se je pri ugledni televizijski in radijski novinarki Rapi Šuklje in pisal za oddaji Knjižni trg in Gremo v kino.

Kmalu po prihodu v Kranj je začel pisati za Gorenjski glas. Bil je sopotnik moje novinarske generacije. Poznala sva se, se pogovarjala in o mnogih rečeh, predvsem v politiki, imela enako ali vsaj sorodno mnenje. Pisal je ocene gledaliških predstav v Prešernovem gledališču in v Tednu slovenske drame. V zelo brani rubriki Gorenjska poje je predstavljal pevske zbore. Kranj je po njegovi zaslugi dobil Filmsko gledališče. Kar nekaj let je izbiral predstave, poleg tega pa je organiziral literarne večere. Njegov zadnji večer v Kranju je bil posvečen Edvardu Kocbeku.

Svoj pogled na življenje, na naše sobivanje, na našo preteklost in prihodnost je pokojni Janez mojstrsko strnil v kolumni, ki jo je z naslovom Večna luč naj jim sveti napisal za Gorenjski glas, ki je izšel 29. oktobra leta 1993, pred praznikom vseh svetih. V njem nam je položil na srce, naj v Sloveniji končno priznamo, da ima vsak, ne glede, kako in kje je živel in kako je umrl, pravico do spomina in kamna in da so manipuliranje z mrtvimi, delitve, zamolčevanje in politično kupčkanje na njihov račun dejstva objestne poniglavosti. Zato se ne sprašujmo, komu zvoni. Zvoni namreč tebi, vsem nam, je zapisal!

Pokojnega Janeza bomo na Gorenjskem glasu ohranili v spoštljivem spominu!