Molk in družba

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 24. oktober 2019 / 09:56  

Prejšnji teden smo razmišljali o molku, ki ga uporabljamo kot beg od notranje razbolelosti. Rekli smo, da lahko molčimo leta in leta, tlačimo težka čutenja, vendar ta ne bodo izginila sama od sebe. Še več, čakajo nas. Da jih prepoznamo, ubesedimo, smo z njimi in ne pobegnemo, jim namenimo svoje sočutje. Le na ta način bodo izgubila svojo rušilno moč zagrenjenosti. Ne bodo izginili težki spomini, izginilo bo le breme, ki ga nosimo leta in leta.

Predstavljajmo si, da vse težke zgodbe naših prednikov damo na en velik kup. Vse, kar so doživeli lepega in neprijetnega. Tako na eni strani dobimo veselje ob rojstvih, zadovoljstvo ob dobrih letinah, vzhičenost ob novih tehnoloških rešitvah, ki so bistveno olajšala vsakdanjik, vse ljubezni dobrih zakonov, vso hvaležnost otrok do svojih staršev, opevanje narave, vsa prijetna občutja ob čudenju naših polj, gozdov, hribov, vse dobrobiti naših pesnikov, umetnikov …, veliko veliko lepega. Na drugi strani pa je polno vojnih grozot in genocidov, strahov za preživetje, mnogo tepeža otrok, vsa ponižanja žensk v spolnosti in spolne zlorabe otrok, toliko sramu zaradi zavrženosti in zanemarjanja otrok, vse bolečine ob ločitvah partnerjev, vsa prekletstva alkohola, lakoto in prezgodnje umiranje dojenčkov, smrti ob porodih … Tej celoti bi lahko rekli kolektivno nezavedno širše skupnosti, naroda. Na kolektivno nezavedno ali drugače zapisano na skupno psiho naroda pa vplivajo tudi dobri in slabi (grozni) dogodki, ki jih je izvedla družba zavestno.

Žal je hudih primerov trpljenja na ravni naroda v zgodovini človeštva zelo veliko. Npr. kolonialna nasilstva (civiliziranih?) zahodnih držav po vsem svetu, npr. plenjenje črncev v Afriki in suženjstvo, ki ga je izvajal beli človek, npr. krvava kolonialna preteklost Belgijcev v Kongu ali kulturna revolucija na Kitajskem ali armenski genocid, Srebrenica, druga svetovna vojna in naša polpretekla zgodovina, usoda naših koroških Slovencev, sramežljivo spogledovanje Nemcev z lastno zgodovino … Skupni točki vsem grozodejstvom sta vsaj dve: ustvari se strahotno trpljenje in rablji nočejo govoriti, kaj šele priznati svojih dejanj. Kot pa smo že večkrat zapisali, to psihično trpljenje nikoli ne izgine. Ne na ravni posameznika ne na ravni naroda. Tudi tako se oblikujejo značilnosti posameznika in značilnosti naroda. Kar je zatajeno, sili ven. Trpljenje naroda ali narodova bolečina se npr. izraža tudi preko leposlovja, slikarstva, literature, umetnosti, kajti umetniki dobivajo svoje navdihe iz sveta, kjer nič ne umre in vse živi brezčasno.

Kaj lahko storim jaz? Teoretično znanje mi lahko koristi za vpogled vase. Sam lahko pogledam, kaj mi je ostalo od prejšnjih rodov. Kakšne vsebine imam od prednikov? Ali so bili dobri ali manj dobri ljudje? Ali so s svojimi dejanji prispevali k sožitju človeštva ali ne?