Večne teme

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 24. oktober 2019 / 08:11

Pomislite, kaj so večne teme literature, filmov, zgodb, ne nazadnje življenja. Prva bo gotovo ljubezen, nato pa mir, vojna, denar, bolezen, pohlep, oblast …Tokrat me je nagovorila vojna.

V bralni skupini, kjer se srečujemo in kramljamo o prebranih knjigah, vedno znova ugotovimo, da so najboljše knjige, ki smo jih prebrali, tiste, ki se tako ali drugače dotikajo vojne. V mislih imam drugo svetovno vojno. Odločila sem se, da knjig s to tematiko ne bom več umestila na seznam branja. Če pa člani to želijo, jo seveda beremo. Želeli smo oblikovati seznam knjig, ki so jim bile najbolj všeč. Pogosto so se ponovili naslednji naslovi: Kradljivka knjig, To noč sem jo videl, Angel pozabe, Bralec, Češnje bele in rdeče, In ljubezen tudi, Jozova Hanule, Leon in Louise, Očiščenje, Ubežni delci, Guernseysko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov in zadnja, najljubša Vsa ta nevidna svetloba. To niso knjige, ki bi opisovale podrobne dogodke druge vojne. Vse so relativno sodobne, mlajšega nastanka in govorijo o povsem navadnih ljudeh, ki so utrpeli velike preizkušnje. Kaj pa je za današnjega človeka velika preizkušnja? Lahkota, pomanjkanje, taborišče, bolezen, izdajstvo, prijateljstvo, iznajdljivost in seveda v takih krutih razmerah tudi ljubezen. Vojna, kot je bila zadnja svetovna, ni prizanesla nikomur in človeški značaj je bil na preizkušnji vsak dan. Pokaže se vse tisto dobro ali slabo, kar nas dela ljudi in zaradi česar smo drugačni od živali. Pravzaprav smo slabši od živali. Še najbolj nas prizadene trpljenje otrok. Ukradeno otroštvo, ki ga ni nikoli več nazaj. In kar iščemo v knjigah danes, so občutki, ki so jih ljudje živeli in se prenašajo naprej. Babice, starši in drugi preživeli so s svojim pripovedovanjem, še bolj pa morda z molkom, prenesli občutke, strah, grozo, ponižanje, zanemarjenost, samoto in vse drugo na mlajše potomce. V zgoraj navedenih knjigah osebe še dve ali tri generacije naprej nosijo posledice vojne, pa se tega sploh ne zavedajo. Nekateri narodi teme holokavsta spretno umestijo v nove literarne opuse, ki prikazujejo prav te občutke in posledice. Hkrati pa skrbijo tudi za to, da zgodovinski spomin ne zbledi. O genocidu v Ruandi malo vemo, o židovskem je napisanega veliko. In še nekaj želi sporočiti sodobna književnost, trpeli so tudi poraženci. Nemških grobov je malo, ideologija je še kako prizadela tudi svoje ljudi, uporniki so bili kaznovani, šibki izločeni, drugačni izvrženi.

Zadnje ugotovitve kažejo, da je vojaški in politični vrh, ki je krojil ideologijo groze, to zmogel s pomočjo droge. To pa je še kako prisotno tudi danes, ne le v ideoloških sistemih, temveč tudi drugje. Običajen človek ne zdrži takega tempa, krutosti in sovraštva. Zadnja knjiga Popolna omama: Druge v tretjem rajhu, govori prav o tem.