Pred koncem življenja

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / petek, 1. november 2019 / 09:29  

V dneh, ki prihajajo, se bomo spet bolj posvečali našim rajnim. Nekateri bolj, nekateri manj.

Mnogi boste poskrbeli za grobove svojih prednikov. Slovenska posebnost so zelo urejeni grobovi, kot tudi obsedenost s svečami. Nosimo jih na pogrebe in na grobove z namenom ohranjanja spomina na ljudi, ki smo jih imeli radi oziroma so oni imeli radi nas. Bolj tragično je hoditi na grob osebe, ki bi nas morala imeti rada, pa tega ni zmogla. Obujali bomo spomine, lepe in slabe, molili. Nehote pa se ob prazniku vseh svetih ali dneva mrtvih vsaj bežno dotaknemo tudi svoje smrti. Veliko ljudi se o tem sploh noče pogovarjati. Na vse načine to misel odrivamo stran. Mnogi celo odrivajo pomen praznika in se odpravijo na potovanje. Z našim odnosom do umrlih, z obiskom grobov in s pozornostjo do nam ljubih, ki jih ni več, sami sebi pripovedujemo in dokazujemo svoj odnos do konca življenja. Vedeti pa vendarle moramo, da so to zunanji obredi in da vse, karkoli naredimo, naredimo zaradi sebe. Naši dragi umrli so, kjer so. Ne moremo in ne smemo si delati utvar, da vemo, kje so in v kakšnem stanju so. Imamo lahko svoja prepričanja in največ, kar si lahko olajšamo, je krepitev ali ustvarjanje verovanja, ki nam bo v pomoč pri lastnem umiranju.

Ob spominu na ljudi, ki so že odšli, je najbolj normalno, da pride žalost. Je pa nenormalno, kadar si te žalosti ne dovolimo čutiti. Zato je ne odrivajmo stran. Tudi čustvo žalosti je brezčasno in hkrati pričakovano. Bolj kot bomo sprejeli žalost ob teh spominih in bolj kot jo bomo začutili na telesu, bolj bo izgubila svojo moč. To lahko naredi vsak v svojo korist.

In če si v teh dneh upamo pogledati v oči lastne smrti? Starejši ljudje in strokovnjaki, ki jim je paliativa poklic, povedo, da nekateri ljudje preprosto ne morejo umreti. Nekaj jih teži. Ko umirajoči pride v stik z nečim, kar ga bremeni, ali ko se ta človek pobota sam s seboj, lahko umre. Mnogim pomaga, ko lahko izgovorijo svoje nepravilnosti ali krivice, ki so jih naredili drugim. Kako ironično in tragično – dolgo časa so nosili breme svojih grehov, nato pa ravno zaradi njih ne morejo umreti. Ne vemo, kaj je lahko še hujšega. In nauk za nas, ki smo še krepki in pri zdravi pameti: uredimo sebe, spravimo se s seboj. Celo lažje se je spraviti z Bogom kot s seboj. Priznajmo svoje zmote in dejanja, ne trpimo zaradi neumnega ponosa, temveč stopimo do človeka, ki mu je bilo hudo zaradi nas. Boljše sedaj kot na smrtni postelji. Takrat bo precej bolj hudo. Svobodni smo v svojih odločitvah. Nihče tega ne more narediti namesto mene. Včasih nas že nekaj besed pravi osebi popolnoma razbremeni.