Resnica o očetu

Sabina je dolgo časa premlevala, bi ali ne bi povedala družinske zgodbe, ki jim je zaznamovala življenje. Včasih celo misli, da morda ni nič posebnega, da se drugim dogajajo še hujše reči. Laži, ki so po očetovi smrti prišle na dan, so z enim zamahom uničile vse, kar sta starša zgradila v tridesetih letih.

»Poročena sta bila že več kot 16 let, ko se je zgodil čudež in je mami zanosila. Zakaj se jima ni želja izpolnila prej, mami ne ve. To so bili časi, ko se je kruto resnico o nezmožnosti imeti otroka skrivalo in se je je sramovalo. Oba pa sta bila, vsaj tako sklepam, preponosna, da bi poiskala kakšno konkretno pomoč. Mami se je zelo navezala na tri nečakinje, ki so ji delale družbo v času očkove odsotnosti. V neki večji slovenski firmi je bil komercialist in pogosto na poti po tujini. Od vsepovsod, zlasti iz Italije, je redno prinašal darila: od oblačil do različnih pripomočkov. Zmeraj sem imela občutek, da sta se imela starša zelo rada. Pri nas doma ni nikoli padla huda beseda, oči ni povzdignil glasu in zdelo se mi je, da bere mamine želje iz oči. Ko sem se rodila, je razvajal tudi mene. Kar sem si zaželela, sem dobila. A nisem obdržala zase. Darila sem delila s sestričnami, ki so pri nas preživljale več časa kot doma.

Za diplomo sem dobila nov avto. S fantom sva se odločila za poroko, in ker je bil tudi on edinec, sva se po dolgem razmišljanju preselila v hišo njegovih staršev, ki je bila večja in prostornejša od naše. Moji domači so se hitro potolažili. Ko se je oči upokojil, sta me obiskovala malodane vsak dan. V moje štiri otroke sta bila naravnost zaljubljena. Kar pomladila sta se med njimi!

Če dovolite, bi nekaj besed namenila še njunima značajema. Oči je bil precej gospodovalen, odločen, kar pomnim, je veljalo, da zna ravnati z denarjem. Mami je skrbela za pokritje vsakodnevnih izdatkov, oči pa je nalagal njun skupni denar za prihodnost. Rad se je šalil, na družinskih slavjih je bil zmeraj zaželen, saj je prisotne zabaval s šalami in dovtipi. Razjezil se je le, če je kdo podvomil o resnici – kakršnokoli – ki jo je širil med poslušalce. Z njim se je bilo brez pomena prepirati o politiki, zgodovini, o stvareh, ki smo jih prebrali v časopisih, pa se potem o njih pogovarjali. Zmeraj je dosegel, da je obveljala njegova.

Mama je bila zelo drugačna: mila, prijazna, dobra kuharica in zelo vdana očiju. Kadar so prišle na obisk njene sorodnice ali prijateljice, so ji zavidale, da ima tako dobrega moža in tako lepo urejeno življenje. Odgovarjala jim je, da se mora ženska za nebesa, kot so bila njena, tudi potruditi. Pred približno petimi leti je oče zbolel. Ni bil še tako star, komaj 76 let. Iz aktivnega človeka se je spremenil v hudega bolnika z odmirajočimi mišicami (ALS). Mami je postala negovalka in njegova dekla hkrati. Moram reči, da oči ni bil preveč zahteven, le ves čas jo je moral imeti ob sebi. Po navadi sta se držala za roke in se zaljubljeno gledala. Je ni bilo želje, ki mu je mami ne bi izpolnila! Ko je bolezen napredovala, sta se preselila k meni. Z možem sva pomagala, kolikor sva ob naporni službi le lahko. A sva se potrudila, saj smo se imeli neizmerno radi. Nikoli nisem spraševala o dediščini, o denarju, kdo bo kaj dobil. Zdelo se mi je logično, da bo premoženje podedovala mami, za njo pa jaz. Vedela sem tudi, kje ati hrani oporoko, a sem bila – podobno kot mami – preveč vraževerna, da bi pokukala vanjo, dokler je bil še živ. Po več zapletih, ki jih ni nihče pričakoval, je ati tri leta po tistem, ko so mu povedali za diagnozo, tudi umrl. Ne morem povedati, kakšna žalost se je naselila v našo hišo. Mami je jokala noč in dan, hodila na pokopališče ter k eni od sestričen, s katero je bila v najboljših odnosih.

Minili so trije tedni, ko naju je moj mož previdno spomnil, da bo treba urediti tudi ''papirje'' zaradi banke in zaradi zapuščinske razprave. Mami mi je dala ključ očijeve pisarne. Oporoko je imel v enem od predalov, ki je bil prav tako zaklenjen. V prazni hiši je votlo in zlovešče odmevalo, postalo me je strah in z rjavo ovojnico vred sem dobesedno pobegnila iz nje. ''Ti poglej, kaj piše v njej, ker se na te reči bolje spoznaš,'' sem rekla možu, ki je nekoč, med drugim, študiral tudi pravo.

Ravno sem zalivala rože, ko ga zaslišim reči: ''O, ljubi bog, ljubi bog.'' Kanglico sem izpustila iz rok in stekla v dnevno sobo. Bil je čisto bled v obraz. ''Usedi se, preden tole prebereš,'' mi je rekel in me objel okoli ramen.

Oporoko sem prebrala prvič, drugič in še tretjič. Nič nisem razumela. Črno na belem je, med drugim, pisalo, da sedemdeset tisočakov, kolikor sta jih starša imela na bančnem depozitu, pripada neki A. S., stari 28 let, doma iz stare Gorice. Zraven je bil priložen dokument, na katerem je pisalo, da jo je oči že takoj po rojstvu priznal za svojo. Potem sem vzela v roke še pismo, ki je nosilo datum istega leta, kot so mu zdravniki postavili diagnozo. Na pisalni stroj je napisal dve polni strani. Nama z mami je sporočal, da se je dve leti pred mojim rojstvom spoznal z zamejsko Slovenko, s katero je preko firme, v kateri je delal, poslovno sodeloval. Bila je že poročena, a se je mojemu očiju na ljubo ločila. Potem se je jima rodila hčerka, ki je bila, sodeč po letnici, pet let mlajša od mene. Z obema se je oči redno srečeval in jima finančno pomagal. Verjetno takrat, ko smo mislili, da je službeno odsoten in ga po več dni zapored ni bilo domov. In prav temu dekletu, A. S., so pripadali vsi prihranki, ki sta jih starša imela. Kakšna gromozanska krivica! Denar ni bil le očijev, bil je tudi mamin! Vsak mesec je mami od pokojnine dvignila tristo evrov in oči jih je dodal depozitu ter ga vezal naprej. Pri nas smo zmeraj govorili, da je ta denar nedotakljiv – za primer, če pride do česa nepredvidenega. V času očijeve bolezni smo ga preselili k nam tudi zato, da ni bilo treba načeti teh prihrankov. Namesto zunanje pomoči na domu sva ga negovali z mamo, na pomoč pa so priskočili tudi mož, teta in tašča.

Niti v najbolj drznih sanjah si nisem predstavljala, da je ljubljeni oči živel dvojno življenje. Pa tako lepo smo se imeli! Tako lepo! Z besedami ne znam opisati, kako je oporoka prizadela mami. Vse, kar je bilo lepega, svetniškega in nebeškega v njenem zakonu, se je s tistim prekletim pismom sesulo v prah. Šok je bil tako velik, da je prišlo do zastoja srca in njeno življenje je dva dneva viselo na nitki.

V tem času je mož poiskal omenjeno A. S., ki je za očkovo bolezen sicer vedela, ni pa vedela, da je umrl. Soočenje z njo je bilo grozljivo. In to čeprav je bila zelo prijazna. Njene mame ob srečanju ni bilo zraven. Ko sem ji omenila, da ji z dediščino pripadajo vsi prihranki, tudi mamini, je skomignila z rameni, češ kaj jaz morem. Bil je toliko moj očka kot tvoj. Pokazala mi je številne fotografije, ki so pričale, da jo je oči na enak način razvajal kot mene. Morda še bolj, saj mu je bila zelo podobna. Bolj kot jaz. Po tistem, ko sva si z A. S. pred sodiščem podali roki, se do danes nisva nikoli več ne videli ne slišali.

Tudi zaznamek v oporoki, da polovica hiše pripada meni in ne, kot sem pričakovala, da bo hiša v celoti pripadala mami, mi je bil nerazumljiv. Kaj se je dogajalo v očkovi glavi, da je maščevanje, s katerim je prizadel mami, prihranil za po smrti? Razmišljam, ali bom sploh šla še kdaj na pokopališče ali nikoli. Nobena stvar tako ne boli kot laži.«

(Konec)

Oddaj svoj komentar

Kranj 5°

oblačno
vlažnost: 94 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

4/8

četrtek

6/12

petek

7/11

sobota

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

IZLETI / Kranj, 14. november 2019

Po poti oslovega hrbta

OBVESTILA / Gorenjska, 14. november 2019

Brezplačno merjenje glukoze

PREDAVANJA / Radovljica, 14. november 2019

O medonosnih čebelah

PRIREDITVE / Jesenice, 14. november 2019

Za otroke

PREDAVANJA / Hrušica, 14. november 2019

Gruzija in Armenija

GLASBA / Škofja Loka, 14. november 2019

Ob 70-letnici Glasbene šole Škofja Loka

GLEDALIŠČE / Cerklje, 14. november 2019

Ljubi moj

OBVESTILA / Gorenjska, 15. november 2019

Brezplačno merjenje glukoze

 

 
 

 

 
 
 

Sedemindvajset / 21:09, 13. november

G.Pintar,Če govoriva o kraljevini oz. stari Jugoslaviji je dejstvo, da je bila močna in vplivna edino RKC, država je bila gospodarsko in voj...

Film o družbenih konfliktih sodobne Slovenije / 18:43, 13. november

Režiser Metod Pevec in igralska zasedba Valter Dragan, Katarina Čas in Janez Škof so slabš napravljeni kotklošarji ( glej fotografijo).Blefe...

Sedemindvajset / 15:50, 13. november

Primož! Nekaj je beg pred revščino, ki se je dogajal tudi v medu in mleku obljubljeni deželi (saj veš kateri), drugo pa je beg pred izvensodnimi poboji.

Z Brnika tudi v Bruselj / 10:01, 13. november

Župan raje skrbi za povečano število novih priseljencev, kot pa za kolesarske steze.

Banke: ukrep uveden prehitro / 09:58, 13. november

Raje naj izterjajo dolgove od dolžnikov, ne pa da jim ga odpisujejo. Jankovićeva družina dolguje preko 40 milijonov.Kdo bo to plačal? Mi dav...

Z Brnika tudi v Bruselj / 09:55, 13. november

Kdaj bo možno po kolesarski stezi z Brnika v Šenčur in naprej v Kranj, sprašujem oba župana bogatih občin? Poden Šenčur in Kranj, poden!

Vrh kraške planote / 09:08, 13. november

Slika 2 / 3 - Jelena Jusin, kje si pa ti videla borov gozd?

Drugač pa lep izlet. Hvala za idejo.