Beguni Olge Tokarczuk

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 3. november 2019 / 10:15  

»Zato imajo tirani vseh baž, peklenski služabniki, v krvi sovraštvo do nomadov – zato preganjajo Cigane in Žide, zato prisilno naseljujejo vse svobodne ljudi, jih ožigosajo s stalnim naslovom, ki je za nas obsodba. Gre jim za to, da bi zgradili okamneli red, da bi tek časa naredili navidezen. Za to, da bi bili dnevi ponovljivi in jih ne bi bilo mogoče ločiti, da bi zgradili velik stroj, v katerem bo moralo sleherno bitje zasesti svoje mesto in izvajati navidezne gibe. Inštitucije in uradi, hierarhija in čini, stopnje, prošnje in odklonitve, potni listi, številke, formularji, izidi volitev, promocije in zbiranje točk, zbirateljstvo, zamenjevanje enih predmetov za druge. Nabosti svet s črtnimi kodami kakor z bucikami, vsaki stvari prilepiti etiketo, naj se ve, kaj za ena roba je to in koliko stane. Naj bo ta tuji jezik nečitljiv za ljudi, naj ga berejo stroji in avtomati, naj si ponoči v velikih podzemnih kevdrih prirejajo čitanja lastne črtne poezije. Gibaj se, gibaj. Blagoslovljen, ki prihaja.«

To je odlomek iz romana poljske pisateljice, ki je letos dobila lani nepodeljeno Nobelovo nagrado za literaturo za leto 2018. Sama to delo predstavi, kakor sledi. »Beguni … To je knjiga, ki je nastala v obdobju mojega življenja, ko sem bila resnično navdušena nad tem, da imam končno potni list in lahko potujem. Odpravila sem se v svet in nekaj let preživela na zares intenzivnem potovanju. To izkušnjo sem želela popisati in iskala sem primerno obliko zanjo. Nobena od klasičnih oblik, ki obstajajo za zapisovanje izkušenj popotnika, se mi ni zdela zadostna. Zdelo se mi je, da se te oblike navezujejo na vrste potovanj in razumevanja gibanja, ki smo ga doživeli v devetnajstem stoletju, na začetku dvajsetega stoletja. Kljub vsemu so se mi vse te klasične oblike, od reportaže, dnevnikov s poti, do popotniških memoarjev, zdele nekako premajhne, da bi lahko podale današnje doživljanje potovanja. /…/ Seveda so Beguni stara knjiga, zame že nekoliko zgodovinska, saj opisujejo svet izpred 12, 13 let, svet, ki je bil še nekoliko nedolžen. Ni bilo še migrantov, ki stojijo pred mejami. Takrat se mi je potovanje povezovalo s turizmom, z romanjem, s svobodo. Če sem iskrena, imam danes s to knjigo nekaj težav, saj se k njej vračam, kot bi se vračala k zgodovinski knjigi. V nekem smislu so Beguni epitaf preteklega sveta, zdaj pa je svet drugačen, saj se je pred našimi očmi zamajal in smo meje, ki so bile nekaj časa odpravljene, ponovno zgradili.« Kakorkoli že: bolje je potovati kar tako kot beguniti.