Starki na drevesu

Besedilo: Alenka Bole Vrabec
Kategorija: Nasveti / nedelja, 17. november 2019 / 13:36  

Ko je Astrid Ericsson Lindgren (1907–2002) ob 80-letnici svoje prijateljice in sodelavke Else Olenius kot za stavo leta 1976 s slavljenko skupaj zlezla na drevo, se je muzalo vse švedsko televizijsko občinstvo. A Astrid je ravnodušno komentirala: Kolikor vem, ni zakona, ki bi starkam prepovedoval, da lezejo na drevesa.

Danes Lindgrenova velja v svetu za najbolj znano in priljubljeno avtorico mladinske književnosti. Izračunali so, da so knjige prevedene v 106 jezikov, izšlo pa je več kot 165 milijonov izvodov njenih del.

Ko je zaslovela, je v intervjujih vedno povedala, da ji je bilo v otroštvu na deželi lepo. Na vprašanje, zakaj, je odgovarjala: »Počutili smo se varne in svobodne. Imeli smo imenitne starše.« Bila je izjemno nadarjena učenka, posebno za jezike. Glavni urednik lokalnega časopisa v Vimmerbyju jo je povabil, da je kot prostovoljka delala v uredništvu – in z njim zanosila. S pomočjo znane odvetnice Eve Andén, borke za pravice mladih žensk, je 1926 v Kjebenhavnu, v veliki tajnosti in v edini kliniki severnih dežel, ki ni uradno objavljala rojstev, rodila sina. Lars, pozneje upravitelj Astridinih avtorskih pravic, je ostal na Danskem pri skrbni rejnici. Astrid je zatem, ko se je Larsov oče ločil, zavrnila njegovo snubitev. Nato pa je dečka, ko je imel tri leta, pripeljala k svojim staršem v Vimmerby in v Stockholmu končala šolo za tajnice. V Kraljevskem avtomobilskem klubu je bil njen predstojnik Sture Lindgren in kmalu sta se poročila. Astrid je najprej pod psevdonimom začela pisati kratke zgodbe. Zgodbe o Piki Nogavički so bile leta 1944 rojstnodnevno darilo za hčerko Karin, ki je zbolela za pljučnico. Pika je bila živo nasprotje tedaj popularnih pridnih punčk. Neprimerno, so zabavljali v nekaterih založbah, kamor je poslala rokopis. Znana švedska založba Rabén in Sjörgen pa je leta 1945 prepoznala, da je Astrid sijajna pisateljica z velikim posluhom za otroke: otrok ne smemo tepsti, moramo jih razumeti. S Piko se je Astrid izstrelila med najbolj brane avtorje sveta. Vseskozi je bila velika borka za pravice otrok in živali.

Slovenci imamo precej prevodov njenih del, Pika Nogavička, ki je v prevodu Kristine Brenkove prvič izšla 1958, je doživela kar 19 ponatisov, zdaj pa jo imamo v novem prevodu Nade Grošelj.

Med številnimi visokimi nagradami, ki jih je dobila, je tudi švedska državna nagrada za literaturo. Ko je leta 1986 prejela mirovno nagrado Selme Lagerlöfove, je del denarja darovala za ustanovitev sklada Solkatten, Sončne muce za otroke s posebnimi potrebami.

Leta 1997, ob njeni devetdesetletnici, so jo proglasili za Švedinjo stoletja. Sprejemajoč nagrado, je rekla: »Nagrado dodeljujete osebi, ki je prastara, napol slepa, napol gluha in popolnoma nora. Popaziti bo treba, da se to ne razve …«

Solata Čira Čara,

kakor bi jo sestavila Pika Nogavička:

Aniko, Toma, Ficka in mene nahranimo: V skledo zmečemo obvezno razrezan in popečen hokaido, malo motovilca, radiča, kostanja, fete, čebule, česna, olja, popra Erazma Nogavičke, kisa in solne rožice. Zmešamo in bumf na mizo.

Pa dober tek!