Speči velikan

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 21. november 2019 / 10:58  

Planinski izlet: Klek (1181 m n. m.) – Hrvaški Gorski kotar skriva kup zanimivih hribov. Naš tokratni cilj leži zahodno od Ogulina. Domačini mu radi rečejo speči velikan, saj je iz Ogulina res tako videti, sploh če imamo malce domišljije. Simbol hrvaškega planinskega društva.

Običajno med vožnjo na dopust – ali pa že z dopusta – zgolj opazujemo okolico, naravo, kjer se vozimo. Če pa imamo nemirno kri in bi radi še kaj videli, obiskali ali se povzpeli na kaj krajšega in lepega, pa je tokratni cilj kot nalašč za to. Moj predlog je, da obiščemo Klek, ki leži v severnem delu Gorskega kotarja.

Najhitreje bo, če se zapeljemo po avtocesti Zagreb–Split in jo zapustimo na izvozu Ogulin. Skozi Ogulin se peljemo do naselja Vrbosko, ob nogometnem igrišču pa nadaljujemo v smeri Jasenak. Izhodišče je vas Bjelsko, predlagam pa, da se zapeljemo malce višje. Parkirišč je dovolj.

S parkirišča zavijemo v gozd, kjer je po dežju običajno zelo blatno. Dosežemo travnik, ki ga prečimo, pot pa zavija bolj v levo stran. Sledi del poti skozi čudovit bukov gozd, pot se zmerno vzpenja, ponekod bolj strmo. Pot, po kateri se vzpenjamo, je precej široka, ponekod kamnita in v dežju ali mokrem precej zoprna in nevarna za zdrs. Z desne se nam priključi pot iz Ogulina. Ob poti dosežemo tudi klop za oddih, nato pa sledi precej strm del, a se hitro položi. Smo na pomolu, kjer nam zaželijo »dobrodošlico v cesarstvo Klečkih čarovnic«. Ženske smo prišle domov! Smo pri planinskem domu. Proti vrhu Kleka nadaljujemo mimo planinskega doma, proti zahodu. Pot je precej položna, vodi po prečni poti, ki poteka pod pečinami mimo zanimive votline. Pot je deloma zagruščena in skalnata. Dosežemo razpotje, levo gre pot proti Klečki, mi pa zavijemo desno. Čaka nas strm vzpon, ki je zavarovan z debelo vrvjo, sicer bolj primerno za čolne, a pride zelo prav – sploh če je mokro. Povzpnemo se po stopnicah. Steza zavije levo in pride do tehnično najbolj zahtevnega dela poti. Tudi tukaj ni jeklenice, temveč vrv. Sledi nezavarovan del, ki pa je še vedno izjemno strm. Pobočje je izpostavljeno. Strmina se vnese, pot zavije desno. Gremo mimo heliporta ter nadaljujemo po ozkem in izpostavljenem grebenu, ki je zavarovan z jeklenicami. Vrh že vidimo, steza pa nas nanj popelje od zadaj, okoli hriba. Na vrhu je ogromen možic, sicer pa je to eden od vrhov, ki ga kazi napredek modernega časa – manjši oddajnik.

Z vrha Kleka je lep pogled na vse strani neba, predvsem pa na Bjelolasico, Risnjak in okolico Ogulina. Z vrha previdno sestopimo, saj je pot ponekod precej izpostavljena in nevarna za zdrs ter se do jeklenega konjička vrnemo po poti vzpona.

Naj za konec omenim še, da je o nastanku Kleka pisal že naš Janez Vajkard Valvasor. V tistih starih časih, ko so bogovi in velikani živeli na zemlji, je prišlo do prepira med njimi, saj so bogovi pobrali hrano in pijačo, velikane pa pustili stradati. Eden od velikanov Klek se je uprl in se boril z bogom Volosom. Bog Volos ga je kaznoval in ga s čarobnim mečem spremenil v kamen. V težkih trenutkih spreminjanja v kamen in čudovito goro je Klek obljubil, da se bo nekega dne prebudil in se maščeval. Med nevihtnimi dnevi v Klek prihajajo čarovnice, ki poskušajo prebuditi uspavanega velikana. Ko pogledamo Klek iz smeri Ogulina, je res videti obris velikana, ki leži na hrbtu, njegova glava je vrh Kleka, noge spečega velikana pa sta dva roglja Klečice.

Nadmorska višina: 1181 mVišinska razlika: 600 mTrajanje: 3 ureZahtevnost: 3 / 5