Spet je prišel

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 5. december 2019 / 09:53  

December imam v mislih. Nori ali veseli december, ko so se po mestih in trgih že prižgale luči, ko prodajajo kuhano vino, čaj in klobase, ko bodo na stojnicah prodajali kape, šale in rokavice po najnovejši modi. Vsi bodo veseli, zakaj ne bi bili tudi mi. Tako nekako se bo začelo. Prišli bodo dobri možje, prvi že ta teden, prireditve s parklji pa so se začele že v preteklih tednih. Sejme v decembru ponekod poimenujejo božični, decembrski ali adventni sejem. Ker pa je čas naklonjen trošenju, so jih marsikje prestavili že v mesec november.

Da bomo negovali običaje, ki smo jih vpeljali pri nas doma, sem premišljevala o darilih za Miklavža že prej. Klasično smo pristali pri nogavicah. Pri nas doma imamo z nogavicami kar nekaj težav, namreč nogavice ostajajo brez parov. Ne vem, kam izginejo, vedno več je takih, ki nimajo para. Potem kompletiram približno podobne skupaj. Sama pri sebi se šalim, da imam ženitno posredovalnico. Rok se je že privadil, da nosi kar po dve različni nogavici.

Ne boste verjeli, kaj sem našla letos v eni od trgovin. Prodajajo nove nogavice, kjer je vsaka nogavica drugačna, vendar podobna in vsebinsko usklajena. Najprej malo debelo gledam, potem se nasmejim in seveda kupim. Najprej za pokušino dva para, da preizkusim, kako bodo sprejeli. Ko se pošteno smejimo nad poslovno idejo in ko vidim, da so te nogavice med večkrat uporabljenimi, si oddahnem. Darila za Miklavža imam že izbrana. Potrebujem še nekaj malenkosti, ki jih kupim v soboto.

Sem v trgovini s poceni darili. Gneča je velika. Mislim, da vem, kaj potrebujem, pa ne najdem. Srečam prijatelja. »O, a ti tudi iščeš, pa še sam ne veš, kaj.« »Ja, ja, približno vem kaj, pa ne najdem.« Grem ven in sem se pripravljena peljati v drug nakupovalni center. Že sedim v avtu, ko si rečem: Mojca, ustavi se. Čisto vseeno je, kje kupiš, šara je tukaj in šara je tam. Izberi nekaj in ne begaj še v druge trgovine. Torej grem nazaj in namensko iščem tisto, kar mislim, da potrebujem. Darilne vrečke so bile manjše velikosti, torej bodo morali biti tudi parklji manjši. Ni problema, bodo pa hitreje narejeni. Kupila sem še sestavine za peko piškotov in to je to. Sedaj mi preostane le še to, da do četrtka zvečer rezerviram popoldneve za peko piškotov in naj pri tem maksimalno uživam. Če je pecivo narejeno z ljubeznijo, ima boljši okus. Tako pravijo.

Prazniki so navade in običaji. Pisem Miklavžu ni treba več pisati. So spomin na otroške dni in imam shranjene kot nekaj dragocenega, kar je nastalo tako mimogrede. Piškoti bodo ostali in vonj po praznikih je nekaj, kar se zareže v najmanjše pore ljudi, ki živijo v nekem prostoru. Ne moreš ga prijeti, okusiti, ga opišeš in ga doživiš. In najdragocenejše je tisto, kar doživimo. Tega ne moremo kupiti, se zgodi, ker smo tako želeli in tako živeli.