Na pot se je odpravil marca lani. / Foto: osebni arhiv

Na kolesu doživiš vsak kilometer

Rožle Reven iz Gorenje vasi se je lani marca usedel na kolo in se odpeljal proti Kitajski. Na kolesu je presedel 590 ur in prekolesaril več kot deset tisoč kilometrov skozi štirinajst držav ter ob tem premagal tudi osemdeset tisoč višinskih metrov vzponov.

Svojo pot s kolesom je začel marca lani v Gorenji vasi in v 150 dneh po deset tisoč prevoženih kilometrih prikolesaril v Almaty v Kazahstanu, od koder se je domov vrnil z letalom. Na kolesu je presedel 590 ur in poleg Slovenije prevozil še Hrvaško, Srbijo, Bolgarijo, Grčijo, Turčijo, Gruzijo, Armenijo, Iran, Turkmenistan, Uzbekistan, Tadžikistan, Kirgizijo in Kazahstan. Čeprav je bilo naporno in je moral po poti premagati tudi kakšno osebno krizo, ko bi najraje odnehal, pa mu je ta pot tudi spremenila pogled na življenje in odnos do ljudi. »Začneš ceniti majhne stvari, ki se ti doma mogoče zdijo samoumevne, recimo pitno vodo, ki priteče iz pipe, kar je v večini držav, po katerih sem kolesaril, nepredstavljivo. V Kirgiziji in Tadžikistanu sem bil prisiljen piti celo iz potokov,« je razložil Rožle Reven, ki se je na poti znebil tudi predsodkov do tujcev. Priznal je namreč, da je bil včasih precej zadržan pri stikih z ljudmi, ki jih ni poznal, na poti pa je srečeval posameznike, ki so mu bili vedno pripravljeni ponuditi pomoč. Večkrat je tako dobil zastonj obrok ali prenočišče, ne da bi prosil za karkoli.

Po študiju prevajalstva se je Rožle Reven odločil, da bo absolventsko leto izkoristil za daljše potovanje. Zato si je za pol leta najprej poiskal službo, da si je zagotovil potrebna sredstva, vmes pa že začel razmišljati o svojih popotniških ciljih. »Na pot sem nameraval z avtostopom ali vlakom, ena od možnosti je bila tudi, da bi si našel priložnostno delo v Združenih državah Amerike ali Avstraliji,« je razložil in dodal, da je pri tem svojem iskanju in tehtanju različnih možnosti naletel tudi na spletne strani o potovanjih s kolesom. »Tako smo se že septembra 2017 zbrali štirje kolegi in se s kolesi odpravili na nogometno tekmo na Slovaško. In takrat sem ugotovil, kako zanimivo je lahko tako potovanje.« Ta izkušnja petdnevnega kolesarjenja ga je opogumila, da je začel vse resneje razmišljati, da bi se na pot podal kar s kolesom. »Za začetek večina kolesarjev iz Evrope izbere svilno pot, saj države v osrednji Aziji veljajo za pravo meko za motoriste in kolesarje.« Za božično darilo je od staršev dobil potovalno kolo, ki je trpežnejše in udobnejše od običajnih koles. »Izbral sem dokaj preprosto kolo, vredno okrog sedemsto evrov, čeprav cenovni razpon sega tudi do tri tisoč evrov.« Priznal je, da starši sprva niso bili preveč navdušeni nad njegovo idejo, da bi kolesaril do Kitajske, sploh ko sta ugotovila, da ga bo pot vodila tudi skozi puščavo in prek štiri tisoč metrov visokih gorskih prelazov. »Še posebno mamo je zelo skrbelo, želela bi, da bi imel vse vnaprej zorganizirano, a pri kolesarjenju je to nemogoče,« je razložil Reven. A čeprav je sam vsaj približno vedel, v kaj se podaja, se je vseeno malce zamislil, ko so se po več kot polovici prevožene poti ljudje še vedno čudili, kako dolgo pot namerava opraviti, ko jim je razlagal, da gre do Kitajske.

Poseben izziv je pri potovanju s kolesom tudi izbrati, kaj vzeti s sabo. »Vzameš šotor in spalno vrečo ter podlogo za spanje in ti ne ostane več veliko prostora,« se posmeje. Med njegovo opremo se je tako poleg pripomočkov za popravilo kolesa in telefona znašlo le še nekaj kosov oblačil, pri čemer je bil glavni seveda kolesarski dres. Ker se je na pot odpravil, ko je bila pri nas še zima, je imel s sabo tudi zimsko bundo. Kolesaril je približno dve tretjini časa, kolikor si ga je določil za pot, preostanek časa pa je namenil počitku in ogledovanju znamenitosti. Prenočišča si je na začetku poti iskal predvsem prek »kavčanjanja« oz. Couchsurfinga, to je spletne platforme, namenjene prav kolesarjem, kasneje pa v hostlih in v skrajni sili v šotoru. »Pogosto mi ni bilo treba plačati ne za prenočišče ne za hrano. Ljudje so bili povsod zelo prijazni in so me pogosto povabili tudi k sebi domov,« se s hvaležnostjo spominja velikodušnosti ljudi, ki jih je spoznal na poti. »Posebno v Iranu so bili ljudje zelo prijazni in vljudni, včasih že kar preveč,« je pojasnil. Narava pa ga je najbolj očarala v Tadžikistanu in Kirgiziji. »S kolesom je hitrost potovanja izredno nizka, zato lahko resnično doživiš vsak kilometer in se posvetiš vsaki podrobnosti ob poti ter doživiš deželo in ljudi v vsej njihovi pristnosti. Ljudje namreč niso gledali name kot na običajnega turista, zato smo se veliko bolj zbližali.« V Iranu je tako pristal celo na neki poroki. »Bilo je konec tedna in so me ljudje, pri katerih sem bival, povabili s sabo. Šele kasneje sem prek spletnega prevajalnika ugotovil, da je šlo za poroko.«

Njegov proračun za celotno potovanje je znašal okrog pet tisoč evrov, pri čemer je največji strošek, poleg kolesa seveda, znašalo zavarovanje, za katero je odštel 350 evrov, še dodatnih dvesto evrov pa za razna cepljenja. »Po poti sem imel tako na voljo približno deset evrov na dan, a je povsem zadoščalo, saj nisem imel praktično kje zapravljati, v teh deželah nimaš česa kupiti.« Presenetilo ga je, da je bila hrana večinoma zelo podobna naši, sploh v nekdanjih sovjetskih republikah. »Sredi puščave so recimo jedli mlečni riž ali zdrob,« je razložil in pojasnil, da so mu najbolj nenavadno jed postregli v Iranu – ovčjo glavo. »Izbiral sem lahko med možgani, jezikom, ličnicami ...« se še danes rahlo nakremži, ko pomisli na to »specialiteto«. Sicer pa je zagotovil, da po poti razen naporov na kolesu ni imel slabih izkušenj. »Še najbolj neprijetno je bilo, ko je v Gruziji name skočil pes in mi raztrgal torbo in zlomil prtljažnik, s katerim sem imel potem kar nekaj dela, preden so mi ga popravili.« Večino časa je kolesaril sam, čeprav si je vsake toliko časa našel družbo, da je pot hitreje minila. »Sploh na najtežjem delu poti v Tadžikistanu mi je ustrezala družba Angleža, s katerim sva tri dni kolesarila skupaj, da sva bila drug drugemu v spodbudo.« Je pa potem veliko več prilagajanja, je poudaril. »Zato je lažje, če si sam. Včasih sem se namreč kolesarjenja naveličal po pol ure, včasih pa sem kolesaril po osem ur skupaj.«

Domov se je vrnil bogatejši za številne izkušnje. »Naučiš se ceniti že to, da po večdnevnem deževju posije sonce. Doma ti je za to čisto vseeno, ko si cele dneve izpostavljen vremenu, pa to postane zelo pomembno,« se posmeje Reven.

Oddajte svoj komentar

Kranj 0°

oblačno
vlažnost: 97 %
veter: V, hitrost: 11 km/h

-3/2

sobota

-2/5

nedelja

-5/6

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

IZLETI / Kranj, 18. januar 2020

Na Goro Oljko

IZLETI / Šenčur, 18. januar 2020

Pot devetih kalov Kobjeglava

IZLETI / Kranj, 18. januar 2020

Pohod Društva diabetikov Kranj

PRIREDITVE / Cerklje, 18. januar 2020

Skupaj se mamo fletno

FILM / Tržič, 18. januar 2020

Jaz sem Frenk

GLEDALIŠČE / Breznica, 19. januar 2020

Škratovanje

PREDAVANJA / Žirovnica, 20. januar 2020

Spoprijem s stresom in sproščanje

PREDAVANJA / Preddvor, 21. januar 2020

Predavanje in delavnica o inkontinenci

 

 
 

 

 
 
 

Zapoj zdaj, srce partizansko / 15:49, 17. januar

ZA KAR SEM UMRL, BI HOTEL ŠE ENKRAT UMRETI je napisal K.D. Kajuh--------------------Takle smo imeli:pri slovenščini sem nekoč rekel, da če ...

Podnebje, beseda leta / 15:27, 17. januar

Beseda leta?
Kdo je tukaj blesav?

Zapoj zdaj, srce partizansko / 13:31, 17. januar

Udarne, vesele in borbene pesmi, domobrančki so pa peli v glavnem žalostinke in pogrebne koračnice, ni čudno, da so popušili hahahaa....

Vojaki prispeli iz Iraka, ugibanja o novi vladi / 13:28, 17. januar

Recimo, da ta falanga nesposobnežev na vladi odide, kdo bo sestavil novo vlado? Plešasti kaplar? Ne, hvala !Razveljavitev sodbe izmečku s ko...

Ema Fresh / 07:32, 17. januar

Spletna vplivnica?
Sicer št. oprsja ma dobro, če pogledamo na google...

Zdrava in okusna malica / 06:14, 17. januar

Bananin kruh
.........................

Banane pečt?
Boljš, da jih preč vržeš.

Pohod na poti k tradiciji / 14:26, 16. januar

Oprostite, ampak jaz črednega nagona pri ljudeh ne razumem.
Drugače povedano, ne razume ovc v človeški podobi.
Mi je zlo žou.
Ni lepšega kot da greš na Jamnik SAM.