Ta fotografija predice s kolovratom je nastala na Irskem v letih 1890–1900. / Foto: Wikipedija

Gorenjske preje so bile nekoč zelo živahne

Božično-novoletni prazniki 2019-2020 gredo h koncu, sklenejo se s prihodom in odhodom Svetih treh kraljev. Potem pa se začne čas preje, ki traja tja do pusta. Preje so bile nekoč zelo živa reč. Da je bilo res tako, se prepričamo z branjem odlomkov iz Valvasorjeve Slave in Tavčarjeve Visoške kronike …

Bili so torej časi, ko ljudje dolgih zimskih večerov niso preživljali vsak pred svojim televizorjem. Več so se obiskovali in pogovarjali, ena od oblik druženja so bile preje.

»Preja je imela tudi dobršen delež pri ohranjanju izročila: pesmi in uganke, pravljice in bajke, pripovedke in smešnice so prehajale tako iz roda v rod … Odkar preje ni več, zanjo v tem pogledu še nismo našli pravega nadomestila.« (Niko Kuret)

Posebna zgodba so klekljarske preje (skupinsko klekljanje) v krajih na gorenjskem jugu. Te so bile manj živahne, brez plesa in zato tudi manj pohujšljive. Začele so se že po godu sv. Martina (11. november) in trajale tja do velike noči oziroma do godu sv. Jere ali Jedrti (17. marec), ko so se ponovno začela zunanja kmečka dela. Preje, take in drugačne, so trajala tja do 70. let 20. stoletja, ko so v novih načinih življenja prav na hitro izumrle.

Gorenjske preje pri Valvasorju

Bog ve, ali bi na Gorenjskem še uporabljali besedo preja, če je ne bi v zvezi z Glasovo prejo? Preje kot starodavnega ljudskega običaja namreč že dolgo ni več. Začela se je po prazniku Svetih treh kraljev in trajala do pusta. Postnemu času ni bila primerna, saj se je med njo dogajalo tudi marsikaj nedopustnega, o tem poroča že Valvasor. Sicer pa glavni namen preje ni bilo druženje v dolgih zimskih večerih, kot si danes marsikdo umišlja; njen razlog je bil gospodarski. Na prejah so izdelovali prejo, iz katere so tkali platno, to pa je bilo v časih, ko iz daljnih dežel še nismo uvažali cenenega tekstila, nadvse dragoceno blago. To ve že gorenjski rojak Valentin Vodnik, ko zapiše: »Bolj ko bo pridna / pozimi predica, / bolj bo rožljala / pod palcem petica.« In še: »Terice pogače, / potice jedo, / lanovi Slovencem / cekine neso.«

Ali veste, od kod beseda platno? Od glagola platiti oziroma plačati. To nam lepo razloži profesor Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev (1–4, 1965–1971): »Vsa indoevropska ljudstva so gojila lan in konopljo. Tudi Slovani so močno cenili platno. Saj jim je bilo do 12. stoletja plačilno sredstvo; odtod naš glagol platiti, plačati. Skoraj vse slovenske pokrajine so skrbele za laneno in konopljeno prejo, vsaka domačija se je postavljala s centi prediva in številom spredenih štren. Polne skrinje platna so bile bogastvo in ponos vsake gospodinje, ne samo kmečke. Le redki so bili kraji na Slovenskem, kjer se ni predlo in tkalo.«

Preje so bile torej gospodarsko opravilo, ki pa je imelo tudi »praznični in izrazito občestveni značaj«. »Ne samo mladi svet, vsa vas se je veselila preje. Preja je nadomeščala prejšnjim rodovom na kmetih vrsto zabav, ki jih je prinesel novi čas: kino in gledališče, radio in televizijo. Preja je imela tudi dobršen delež pri ohranjanju izročila: pesmi in uganke, pravljice in bajke, pripovedke in smešnice so prehajale tako iz roda v rod. Še bolj kakor ličkanju in podobnim jesenskim opravilom gre preji posebno velik pomen v življenju in obstoju naše ljudske omike. Odkar preje ni več, zanjo v tem pogledu še nismo našli pravega nadomestila.« Te besede, zapisane sredi šestdesetih, veljajo tudi pol stoletja pozneje, v času, ko smo vse bolj zapredeni v spletno prejo; ta pač ni »pravo« nadomestilo za živo zapredenost.

Bili so torej časi, ko ljudje dolgih zimskih večerov niso preživljali vsak pred svojim televizorjem. Več so se obiskovali in pogovarjali, ena od oblik druženja so bile preje. Izdelava preje je bila pravzaprav le povod, da so mladi prišli skupaj; ko se je to enkrat zgodilo, se je napredlo še vse kaj drugega kot preja. O tem, kakšna je bila gorenjska preja v 17. stoletju, piše Valvasor v svoji Slavi. »Povsod na Gorenjskem je tudi navada, da se zberejo pozimi ob delavnikih zvečer, po večerji, dekleta iz cele vasi v kaki hiši in predejo v veliki sobi. Mize pospravijo iz sobe in ostanejo skupaj do preko polnoči. Tista, ki sedi v kotu, je bolj čislana, ko druge. In kakor precej izvohajo čebele in prilete tja, kjer je dosti cvetlic, tako začno prihajati tudi mladi Coridones in Meliboei, neoženjeni vaški gizdalini, po prazniku sv. treh kraljev k predicam ali, kakor se po kranjsko pravi, gredo na prejo. Pripeljejo tudi godce s seboj in vsakdo se usede k svoji, ki mu tiči v očeh in srcu. Medtem pa, ko se ti gorenjski Alexes in Tityri svojim Amarilam sladkajo, jim dvorijo, jih ljubkujejo in jim po svoje delajo poklone, tedaj eden vstane, prime svojo sosedo za roko in z njo zapleše. Nato ona spet sede k preji. Medtem gre drugi s svojim dekletom plesat in tako delajo venomer naprej. To se zgodi enkrat, včasih tudi dvakrat ali večkrat na teden. Če sem prej dejal, da se dogaja vsak delavnik, je tako mišljeno, da se le dekleta zbirajo vsak dan zvečer razen nedelj, njih spremljevalci pa se zglase pri njih le nekaj dni ali večerov ter jim krajšajo čas.«

Tako do polnoči. Opolnoči se razidejo, vzame jih noč, ki ima svojo moč. »Po polnoči pa pospremi vsakdo svojo domov in ji nese preslico do doma. Marsikatera se mu za to tako hvaležno izkaže, da se odloči njemu na ljubo prevzeti in nositi drugo preslico, ki sta jo dva hkrati opredla in ki iz nje nastane podoba njih dveh. Zakaj nekateri teh udvorljivih presličarjev ostanejo kar pri njih ali narobe, one pri fantih, in spe z njimi tako sramežljivo in v tako skrivni, globoki zaupljivosti, da se šele prihodnje leto izve, kako spodobno so skupaj ležali.« No, pa naj še kdo reče, da so bili v starih časih v teh rečeh bolj strogi kot v novih …

Preja se je seveda dogajala le do pusta oziroma do postnega časa. Zdi se, da v predpustnem tudi brez pijače ni šlo. »Naposled zlože denar, dekleta in fantje, le-one za polovico manj kakor mladeniči, da kupijo sodček laškega vina, včasih celo cel tovor, t.j. toliko, kolikor nalože na tovornega konja. Ob njem se v ponedeljek zvečer v pustu vesele, jedo in krepko plešejo. In temu pravijo, da prejo razdero. Tako se konča preja, pri nekateri na žalost tudi deviški cvet.« Da bi to ugotovitev poudaril, navede Valvasor še dva verza: »Poštenju, sramežljivosti res slabšega varuha ni / ko požrešnost, močno vino, grešen poljub, ples in noči.« In sklene: »Po taki mokri razhodnji se ne shajajo več na preji, temveč vsaka prede poslej doma. To se čez nekaj časa pokaže, da si je ta ali ona pripredla kaj živega, ko ji je bilo predivo zastonj dano.«

Preja v Visoški kroniki

V letu 2019 smo se spominjali stoletnice prve objave Tavčarjeve Visoške kronike. V njej je v desetem poglavju tudi lep opis tedanje preje.

»Pričele so se preje. Imenitna je bila preja v hiši soseda Jakoba Debeljaka. Prav dobro je bila obiskana in še celo iz oddaljenih selišč Gabrške gore in Gore sv. Sobote so prihajale deklice s svojimi spremljevalci. Kadar so se v pozni noči vračali, so prižigali baklje, da se je iz dalje videlo, kot bi se vlekla rumena kača po gazeh.

Od nas smo imeli blizu do Debeljakovih, zatorej ni Agata z deklama nikoli izostala od preje. Kadar je družbica odhajala, je bilo nekaj pisanih pogledov, ker sta se Marks in Jurij prepirala, kdo bo nosil dekletov kolovrat. Agata je odločila, da nosi enkrat Jurij, enkrat Marks. Ta z razsodbo ni bil zadovoljen ter se je skliceval na to, da je pravica hlapcev nositi kolovrate, domači sinovi pa nimajo te pravice, ker bi se sploh ne spodobilo, da bi opravljali hlapčevska dela. Odločba je bila pametna, pa sta vendar oba kazala dolge nosove, Jurij in Marks, dokler nisem potrdil dekletovih besed. Najraje bi bil sam nosil kolovrat, kar pa bi bilo veliko pohujšanje, ker je proti vsaki spodobnosti, da bi gospodar zahajal na prejo, še bolj pa, če bi nosil kolovrate predicam. Hudobni jeziki namreč nikdar ne mirujejo in grde govorice nastanejo kar čez noč, da si zapreden v pajčevino, pa sam ne veš, kako in kdaj.

Sicer se na teh prejah pri Debeljakovih ni posebnega pripetilo. Po dolini se ni govorilo o njih in še celo gospod župnik mi nikdar ni omenil besede o njih, ker je bil Jakob Debeljak pobožen mož, ki bi gotovo ne pripuščal nespodobnosti pod svojo streho.

Po Svečnici, ko se je imel pričeti štiridesetdnevni post, se je morala preja razdreti.

'Danes bomo prejo razdrli,' je omenil Marks pri južini, 'in dogovorili smo se, da je vino moje. Izidor, pripravi mi torej sodček dobrega vina in pri moji plači ga potem v račun postavi, če ti je prav.'

Prav mi je bilo, ker je bila navada, da je takrat, kadar se je preja razdrla, preskrbel ta vino, drugi pa druge potrebščine. Pripravil sem torej sodček dobrega vina; Marks in hlapec sta ga še popoldne spravila k Debeljakovim.

Drugi so prinesli suhega mesa in tudi bele pogače; fantje iz Loga so najeli dva godca, in sam Debeljak je zaklal jareta, ker se ni hotel delati grdega.

Tako smo živeli, dasi je šiba božja še vedno visela nad nami. /…/

Komaj se je stemnilo in ravno da smo še imeli čas povečerjati, že so se oglasili godci pri Debeljaku. Moja družina je kar drla k sosedu, ali poprej je bil vsak površno opravil svoj posel, tako da sem moral sam vse pregledati, ali je dobila živina in drobnica, kar ima dobiti, in če se ni pustilo kaj ognja, da bi nastala nesreča.

K Debeljakovim sem prišel malo pred deseto. Doma je ostala hiša čisto brez človeka. Vsa vrata sem vestno zaklenil, da bi ne prišel tat nad moje blago. Pa bi bil tudi lahko prišel, ker se poslopje ne da tako zapahati, da bi se hudobnež ne priplazil v njega, če že hoče krasti tuje imetje. /…/

Ko sem pri Debeljakovih vstopil, je bila preja že skoraj ponehala. Trske so sicer še močno gorele v svojih železnih obročih, ali le nekaj predic je še gonilo svoje kolovrate, nekaj takih, katere niso bile najgorše in za katere se ni dosti brigal nespametni moški spol.

Plesali so. Miza je bila obložena kakor pri svatovski pojedini. Vino se je točilo in temu in onemu je že stopalo v prazno glavo. Čula se je že tista neslana govorica pijanih gorjanskih fantov, iz katere se tako rad napravi pretep.

Marks je bil danes stari Marks: prav tak kakor tisti dan, ko se je hotel metati z mano in Lukežem. Pri plesu je segal po najgorših, in če je vedel, da ima ta ali ona svojega, je posebno dolgo plesal ž njo, kar je vzbujalo jezo in nevoljo. Govoril je čez mero veliko, vsem je hotel zapovedovati, in če ga niso hoteli poslušati, je storil vendar to, kar se je zdelo primerno njemu. Kazal je Tajčarja, ki je surov in ošaben, kadar misli, da se ga vse boji.

Po deseti uri je Marks zahteval svoj ples. Ker se je točilo njegovo vino, se mu je ta ples moral dovoliti, ker je bila to stara pravica.

Za plesalko si je izbral Agato, ki je bila danes posebno čedna s svojimi rumenimi kitami in s svojim rdečim licem. Bila mi je tako všeč, da kar očesa nisem mogel odtrgati od nje. Vzel jo je torej Marks ter se postavil ž njo. 'Sedaj, telički, glejte, kako plešemo mi, ki smo Tajčarji!' je vpil napihnjeno. Od strani je stala domača mladina in krvavih oči ga je gledala, pa se ni upala ničesar odgovoriti, ker je pila njegovo vino.

Podal je dekletu roko in plesala sta, da kaj takega še nismo videli v ti dolini. Meni sicer to skakanje ni dopadlo, ali dekletom se je žarilo po obrazih, če je Marks Wulffing med plesom skočil posebno visoko. Skakal je v resnici, kakor bi ga kdo z nožem suval v stegno. Časih je telo še celo tako zavrtel, da je z nogami silil proti stropu, z glavo pa proti tlom. Ko smo mislili, da bo ž njo ravnokar sunil ob zemljo, se je bliskoma obrnil, da je zopet stal na nogah.

Našim dekletom je bilo to vrlo všeč. V kupu, ki se je nabral okrog mene, so sedele hčere imovitih kmetov s pogorja ter si pomenljivo pripovedovale, da Marks ni hlapec, temveč da je sin premožnega kmeta iz Davč. Vse je kazalo; da se Marksu odpira pot do kmečkih hčera, ki se v naših časih ne smejo možiti pri hlapcih.

Ali Marks se za te ženske ni zmenil; pozabil je še celo na ono, ki si jo je bil že izbral na domu v Davčah. Ali tembolj je silil v Agato. Veliko je govoril, ali ona mu ni odgovarjala, še smejala se ni, kar rade store plesalke, in to na vsako plesalčevo nespametno besedo. Plesala sta mirneje. Nekaj sta tleskala z rokami in hodila drug eden drugega, kakor da bi ne mogla dočakati, da prideta zopet skupaj. Navsezadnje se Marks ni mogel več krotiti. Prijel jo je okrog pasa, jo dvignil visoko nad svojo glavo ter se zavrtel ž njo, da so Agatina bela krila kar šumela. Hipoma jo je spustil k sebi, jo objel ter se z bradatim svojim obrazom smukal okrog njenega, da me je napolnila kar najhujša jeza.

'Moja si,' je kričal kakor obseden, 'moja in nikogar drugega!' Okrog sebe je gledal kakor bik na paši. 'Pa mi jo vzemi kdo, če si upate!' je še pristavil in meril s pogledom Jurija in tovariše. Tudi mene je meril s tem pogledom, da je – najsi sem bil desetkrat gospodar – zakipela kri v mojem telesu.

Pa Agata ni bila zadovoljna s tako snubitvijo. Upirala se je, in ker je le ni nehal stiskati k sebi, smo videli, da je dvignila svojo roko in da je začela švrkati ž njo po njegovem kosmatem obrazu, da je tleskalo.

'Pusti!' je govorila ostro, 'pusti me – kdo te mara grdoba grda!'

Ta udarec je vzel Marksu vso moč, ker izgubi mlad človek vsako ime, če ga je tepla ženska. Spustil je Agato in kakor izgubljena ovca obtičal sredi hiše. Obdajala sta ga smeh in krohot, kar ga je zapeljalo, da je storil nekaj, kar je bilo v takem trenutku najnespametnejše: siknil je grdo besedo, ki je veljala vsem in ki je torej vse razdražila.

Prvi je bil Jurij v njem, potem ga je obsula cela drhal, ki je zavoljo njegove ošabnosti kuhala jezo oni večer. Branil se je, kolikor se je mogel, pa so ga imeli v hipu na tleh; tepli so ga in ga suvali s težko okovanimi čevlji. Ubili bi ga bili, da nisva prihitela z Debeljakom ter razmetala vse, kar jih je viselo na njem, prav tako kakor čebele, če padejo na potnega konja.

Ko se je s težavo vzdigoval, je ječal in stokal. Marksa Wulffinga je bilo groza pogledati: na glavi lasje šopoma izpuljeni, obleka raztrgana; ko je počasi zlezel na noge, se je pokazalo, da je na eni nogi krevljal; po obrazu in po rokah pa je silila na dan kri v debelih kapljah. Vzlic temu se je odkrivalo na tem obrazu toliko jeze in toliko divjega sovraštva, da sem kaj takega videl pozneje še samo pri Turkih, kadar smo vjete v vrste postavljali in jim sekali glave!

'Ste me,' je tarnal, 'ker vas je bilo preveč! Kakor mravlje ste se usuli na enega! Najbolj pa me peče, da me je tepla ženska – ženska, ki je od naših ljudi! Da bi vas vse hudič vzel!'

S to željo, ki mu je gotovo prihajala od srca, je odkrevsal.

Tako se je razdrla preja pri Debeljakovih nekaj časa po svečnici v letu 1695.«

No, zdaj smo pa že v letu 2020, ko bomo najbrž predli samo še pri Gorenjskem glasu. Pa še tu vse bolj poredko.

Oddajte svoj komentar

Kranj 7°

oblačno
vlažnost: 95 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

6/15

sreda

5/11

četrtek

4/18

petek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, Šenčur, 27. marec 2024

Angleška urica, pohod, test kondicije

RAZSTAVE / Jesenice, 27. marec 2024

Fotografska razstava Guadeloupe

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, Šenčur, 28. marec 2024

Angleška urica, pohod, test kondicije

IZLETI / Kranj, 29. marec 2024

Na jadranske otoke

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, Šenčur, 29. marec 2024

Angleška urica, pohod, test kondicije

RAZSTAVE / Rateče - Planica, 30. marec 2024

Razstava ročnih del

OBVESTILA / Sv. Jošt nad Kranjem, 31. marec 2024

Praznovanje velike noči

IZLETI / Kranj, 4. april 2024

Izlet DU Kranj

 

 
 

 

 
 
 

Dela na Betinu predčasno končana / 06:58, 26. marec

Ko Noe dela barko. Gradbinci res nismo.

Gorenjska bolnišnica / 11:19, 25. marec

Bravo Dr. Aleksander Stepanović! Vsa čast za napisano! Edina logična lokacija je Kranj po vseh merilih.

Kranj diha z vojašnico / 08:48, 25. marec

Migranti s svojo rodnostjo ne bodo popravili rodnosti Slovenije, ampak naredili Slovenijo neslovensko in uničili naš narod in našo kulturo.K...

Že zdaj učenje materinščine / 08:41, 25. marec

Pod to skrajno levičarsko vlado bodo kaj kmalu Slovenijo spremenili v geto za Slovence in razglasili Tretjo Jugoslavijo.

Kranj diha z vojašnico / 14:25, 22. marec

Dežman, katera vlada do sedaj vas ni nategnila? OK, ta tolpa kriminalcev je razred zase, to je res...

Že zdaj učenje materinščine / 14:24, 22. marec

Omogočili pouk bosanskega jezika? Kakšen poseben razlog? V Sloveniji pač uradni jezik Slovenščina !!
Zaenkrat še !

Protestno pismo zaradi uničenja grba Republike Slovenije / 14:21, 22. marec

Hobič in Hribovšek, a nimata nobenega pametnega dela??