Dekorative so kot začimbe

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Gospodarstvo / ponedeljek, 6. januar 2020 / 08:17  

Slikopleskar Aleksander Gorečan iz Šenčurja je obrtnik leta 2019. Svoje podjetje Penzel je odprl pred desetimi leti ob izbruhu krize, usmeril pa se je predvsem v dekorativne tehnike in štukature.

Kakšen je odziv strank na prejeti naziv obrtnik leta?

Presenetljivo dober. Naslednje jutro po podelitvi sem imel več kot osemdeset SMS-sporočil, e-sporočil in telefonskih klicev, tako da do kosila nisem mogel vsega »podelati«. Odziv je bil resnično precej večji, kot sem pričakoval.

Kako sami gledate na prejeto priznanje?

Zagotovo sem zelo počaščen. Na eni strani gre za potrditev pravilne odločitve, kako bomo delali in da pri tem vztrajamo. Na drugi strani pa gre tudi za veliko obveznost, saj bomo zdaj verjetno še pod večjim drobnogledom strank in drugih, da bomo še izboljšali kakovost svojega dela ali pa vsaj obdržali sedanjo raven.

Na samostojno pot ste stopili pred desetimi leti. Zakaj ste se odločili za ta korak?

Gnali sta me predvsem neka dodana vrednost pri delu z barvami in tudi s kitom ter seveda kakovost opravljenega dela. Seveda je v meni že dolgo tlela tudi želja po lastnem podjetju, ker sem videl, da se s pridnostjo in vztrajnostjo da preživeti na kateremkoli področju.

Podjetje Penzel ste odprli leta 2009 ob izbruhu svetovne gospodarske krize. Ste zaradi tega kaj omahovali?

Res je, firmo sem odprl v obdobju, ko je šla gradbena panoga zelo strmo navzdol. Vsi so me spraševali, ali sem pri zdravi pameti, da odpiram podjetje v času, ko jih drugi zapirajo. Ne vem, v sebi sem čutil, da je pravi čas in da bo že nekako šlo. Žena mi vedno govori, da sem se že rodil kot optimist, in mogoče me ravno to žene, da na vsako stvar gledam pozitivno. Moram sicer priznati, da osebno tiste velike krize pri svojem delu niti nisem občutil. Morda tudi zato, ker sem bil navajen skromnega življenja in tudi nismo potrebovali veliko za preživetje.

Kaj vas je pripeljalo do odločitve, da se posvetite predvsem dekorativnim tehnikam in štukaturam, po katerih ste najbolj znani?

Odkrito vam povem, da sploh nimam dokončane srednje šole, a v slikopleskarstvu mi nikoli ni bilo težko se dodatno izobraževati. Izkoristil sem vsako priložnost za dodatno izobraževanje, tudi v tujini, in še danes je tako. Začel pa sem v JUB-u, kjer so imeli za Slovenijo zelo dobra brezplačna šolanja za dekorativne tehnike, kar me je takoj potegnilo. Že od tedaj sem torej vedel, da je to moja strast. Je pa tudi res, da sem oseba s telesno okvaro, nogo imam precej poškodovano, in sem vedel, da s fasadami in klasičnim pleskanjem na kilometre ne bom mogel konkurirati drugim slikopleskarjem. Moral sem najti nekaj posebnega.

Koliko je pri Slovencih zanimanja za dekorative in štukature?

Pred desetimi leti stranke tega sploh niso poznale in sem jim kar sam predlagal, da bi na kakšni steni naredili dekorativo. Velikokrat sem jim jo ponudil tudi brezplačno, ker sem sam pri sebi vedel, da mi bo uspelo lepo narediti in sem obenem upal, da bo všeč tudi sami stranki in njenim sorodnikom in znancem. S tem se je potem širil dober glas in sčasoma so se povečevala tudi naročila za izvedbo dekorativ in štukatur. Če sem torej na začetku naredil dekorativo enkrat na dva meseca, zdaj dekorative in štukature predstavljajo že osemdeset odstotkov našega dela. Danes izvedemo približno polovico dekorativ in štukatur v Sloveniji.

Ali je možno dekorativo umestiti v vsak prostor?

Ni prostora, kamor ne bi sodila tudi dekorativa. Zame je dekorativa, to sem že velikokrat povedal, enako kot začimbe pri hrani. Hrani brez začimb nekaj manjka. Saj je lahko dobra, a začimba ji še poudari dober okus. Podobno je z dekorativami v prostoru, pri čemer pa vedno in povsod svetujem zmernost, ne sme biti pretiravanja, kakor velja tudi za začimbe v hrani.

Slikopleskarji imate zdaj dela veliko, precej težje pa najdete dobre delavce. Kako je pri vas?

V Penzlu smo trenutno trije zaposleni, poleg mene še sin Peter in Igor, ki je krasen delavec. Zagotovo je težko dobiti dobre in zanesljive delavce. Sam sem tudi pristaš tega, da ni velike fluktuacije zaposlenih, saj s tem lažje pridobiš zaupanje strank. A da obdržiš dobrega delavca, in tega se zaveda vsak dober obrtnik, ga moraš motivirati s primerno plačo, normalnimi delovnimi pogoji in spoštljivim odnosom.

Zakaj pri mladih ni več zanimanja za slikopleskarstvo?

Občutek imam, da je mladim kar nekoliko pod častjo, da bi se izšolali za slikopleskarja. Zmotno mislijo, da v tem poklicu ni pravega zaslužka. Jaz pa vem tudi iz lastnih izkušenj, da se s slikopleskarstvom lahko dobro zasluži. Ne nazadnje se je na moje veselje in ponos tudi sin Peter usmeril v slikopleskarstvo, čeprav je diplomirani ekonomist. Tudi dijakov, ki se odločijo za slikopleskarje, za katere imamo šole v Mariboru in Kranju, je po mojem mnenju premalo. Absolutno namreč zagovarjam, da mora biti slikopleskar šolan, čeprav sam nisem. Prav zato vem, da mi je na začetku zelo manjkalo osnovno tehnično znanje, ki ga pridobiš le skozi izobraževanje. Moti pa me, da imajo dijaki premalo prakse. Tudi pri nas omogočamo prakso in vedno znova opažam, da so dijaki tehnično kar dobro podkovani, primanjkuje pa jim praktičnih veščin.

Vas se to verjetno ne tiče, me pa vseeno zanima, kakšno je vaše stališče do sprememb pri izplačevanju minimalne plače, ki so stopile v uporabo s 1. januarjem?

Meni se zdi žalostno, da moramo sploh to sprejemati. Sem pa še vedno pristaš določitve minimalne plače, saj na žalost marsikateri delodajalec izkorišča delovno silo in je zato dobro, da je zakonsko določena vsaj minimalna višina plače. Ko smo že pri plačah: zelo sem zadovoljen z ukrepom te vlade, da se iz dohodnine izvzame izplačilo regresa, še vedno pa sem prepričan, da je preveč obdavčena plača. Ko se primerjam z obrtniki v drugih državah, me motijo precejšnje razlike v bruto obdavčitvah plač. Strinjam se, davki morajo biti in jih tudi plačujem, a v Sloveniji je obdavčitev plač zagotovo višja kot v tujini.

Omenili ste že, da je tudi sin krenil po vaših stopinjah ...

Marsikdo mi reče, da sem ga privabil ravno s tem, da ga nikoli nisem silil v slikopleskarstvo. Zelo sem vesel, da je doštudiral ekonomijo, ker je ekonomsko znanje tudi v tem poslu zelo pomembno. Zaposlil sem ga na njegovo pobudo, še preden je diplomiral. Prav na njegov predlog smo se tedaj še bolj posvetili dekorativam, štukaturam in najvišji kakovosti storitve. Moram tudi poudariti, da me je v dekorativah že zdavnaj prerasel in je v Sloveniji zagotovo številka ena na tem področju.

Pravite, da posel počasi že predajate v sinove roke ...

Tako je. Pred sabo imam še kar nekaj delovnih let, a skušam posel že zdaj čim bolj predati v sinove roke. Že zdaj imava razdeljene stranke in v projektih, ki jih on prevzame, je on tudi šef in odloča, kaj in kako se bo delalo. Sam se po drugi strani vse bolj usmerjam v delo v upravnem Odboru slikopleskarjev Slovenije, zelo pa si želim, da bi oživil sekcijo slikopleskarjev v kranjski obrtni zbornici. Z združevanjem znotraj panoge smo namreč lahko slikopleskarji uspešnejši in postanemo drug drugemu partnerji, namesto da smo si le konkurenti.