Lučke

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 9. januar 2020 / 15:27  

V decembru gremo radi zvečer v mesto gledat lučke. Kdaj in kam gremo na lučke, je pogost pogovor med ljudmi.

Če bi tako mimogrede človek rekel, grem na lučke, se nam običajno pred očmi nariše Ljubljana. Lepa je, ni kaj. Ljudje gredo v Ljubljano z vlakom, še dodatne vagone so namestili, da lahko okusijo ponudbo na stojnicah. Človek je lačen in ve se, kaj je najboljše zdravilo zoper mraz. Nič manj pa niso bila lepa druga mesta na Gorenjskem, drugam pa letos nisem zašla. Obiskala sem domači Kranj, Radovljico, Bled, Škofjo Loko in Kranjsko Goro. Vsi kraji in mesta so čudoviti v soju lučk, pod vtisom kakšnega koncerta ali zgolj sprehoda čez trg mimo stojnic.

Rokodelstvo mi je všeč in ga cenim, zato si rečem, kupila bom kaj, četudi ničesar ne potrebujem. Kupila sem nekaj posebne moke, ki jo prodajajo lokalni kmetje, kvačkan obesek čebelice, za katerega potem sploh ne vem, kam naj ga dam. Kupim domače piškote in ugotovim, da imamo v ­shrambi še nedotaknjeno škatlo decembrskih piškotov. Omislila sem si uhane iz macesna, domači pa se mi smejijo: kateri podobni par uhanov je že to, peti ali šesti? Hodim od izložbe do izložbe in vstopam v trgovinice s spominki. Opazujem, ali je kakšna nova ponudba, ideja, so se spomnili česa drugačnega. Koliko je spominkov slovenskega, torej lokalnega porekla in koliko je uvožene krame? Veliko je lokalnih, pristnih izdelkov. Prevladujejo mila, likerji, čaji, med, keramika, papirnata galanterija, domača hrana. Ljudje kupujejo, sicer jih ne bi bilo.

Pred leti smo obiskali božični Zagreb. Nič več nimam želje obiskati katerekoli evropske prestolnice v decembru, še posebej ne za konec tedna. Povsod je gneča takšna, da hodiš mimo stojnic v gosjem redu, na prsih stiskaš torbico ali nahrbtnik in se v strnjeni koloni premikaš naprej. Ne moreš v miru pogledati ponudbe, kaj šele česa pokusiti. Ljudje hodijo v Budimpešto, na Dunaj, v Prago, Dressden in Passau. Vse je bleščeče, mene pa čisto nič ne vleče.

Še nekaj občudujem, naše jaslice. Te postavljajo na prostem, v votlinah, ledu, skalah, v domačih garažah, na vrtovih, in seveda ima vsaka župnija običajno jasličarja ali ekipo jasličarjev, ki polepšajo praznike. Kakor da bi bila družina nekaj tako idilično lepega, svetega. Vsi smo zamaknjeni, ko gledamo malega otroka, ki ves razgaljen leži na slami in mu toploto dajeta osel in krava. Nikoli ni popolnih razmer za družino. Mi se odločimo, bomo dete sprejeli ali ne.

Letošnje največje presenečenje, novost v praznični ponudbi gorenjskih mest, je zame Zimska vas v Škofji Loki. Gospa si je omislila pravljično deželo s figurami zimskih motivov, ki jih je prinesla s celega sveta. Kot da bi stopil v Hrestača ali kakšno drugo pravljico. Otroci se vrtijo na vrtiljaku, se drsajo, sankajo in smučajo … Polno je bilo obiskovalcev in vsi so bili navdušeni.