Ah, ne, tega pa ne berem

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 12. januar 2020 / 12:59  

Tak je najpogostejši odgovor na vprašanje, ali berete erotično literaturo. A berejo jo mnogi, je prepričan Kranjčan Borut Mustar, ki je lansko jesen pri založbi Primus izdal svoj romaneskni prvenec z naslovom On, kurba, ki se dogaja v Sloveniji, med drugim tudi v Kranju.

Kaj vas je spodbudilo k pisanju žanra erotične literature, ki je tudi pri nas nazadnje pravi bum doživela pred leti z romanom Petdeset odtenkov sive?

Moram priznati, da romana, razen mogoče kakšnih odlomkov, sploh nisem prebral. Tudi zato, ker sem se v zadnjih letih več ukvarjal z lastnim pisanjem. Pred leti sem v ženski družbi ne ravno prizanesljivo komentiral kratko erotično zgodbo tuje avtorice, pa sem bil izzvan, naj jaz napišem boljšo. Tako se je začelo. Najprej sem napisal kratko zgodbo enodejanko, pa drugo in tretjo, jih objavil na spletu, nato je prišla prva erotična zgodba v štirih delih, in ko sem se vprašal, ali je to vse, da vsak drugi dan napišem novo zgodbo, sem začel razmišljati o romanu. No, malo za šalo, malo zares, se držim tudi stare resnice, da mora vsak moški poskrbeti za moškega potomca, napisati knjigo in posaditi drevo. Zdaj moram posaditi le še kakšno bukev. Ko sem se lotil knjige, nisem želel kopirati tujih del, ki so si zelo podobna. Običajno gre za bogataša, poslovneža, ob njem pa je neka »kokica«, ki raziskuje njegov svet in jo to tako fascinira … Zato v zgodbi ni Pariza, New Yorka, ni letališč po svetu in jaht. Nasprotno v romanu igro vodijo štiri močne ženske Sara, Tara, Alina in policijska inšpektorica, glavni junak Maks pa skozi zgodbo na neki način osebnostno raste.

Zgodba se dogaja v resničnih krajih, v Kranju, na Bledu, v Bovcu ...

In tisti, ki so knjigo že prebrali, potem sprašujejo, ali je vse res ali ne, česar jim seveda ne povem. Glavni junak Maks, mladenič okrog tridesetih let, živi v Kranju v nebotičniku, nekje na vrhu, od koder se lepo vidi na mesto. Roman se dogaja tudi v hotelski igralnici, pa v naselju na Planini in drugod po Sloveniji, na kajakaški progi v Tacnu, dve poglavji se odvijata v Bovcu, tudi na raftingu. Te stvari tudi sicer poznam, sicer bi težko zgolj domišljijsko pisal o njih. Seks je sicer v vsakem od poglavij, ampak celotna zgodba je povezana tudi s problematiko odvisnosti od iger. Maks je notorični kockar, ena od njegovih žensk pa ga vpelje v svet prostitucije. Ni me zanimala le plehka zgodba, ki bi jo napletel okrog seksa. Sem pa slednjemu dal prosto pot, saj ne gre le za neko ljubezensko zgodbo dveh, eventualno treh oseb. Pri tem sem trudil ne biti dolgočasen. Tako se določene stvari nakažejo v prvih poglavjih in se razvijejo do vrhunca šele v drugem delu romana. Če bralec knjige ne odloži po prvih petdesetih straneh in jo celo prebere na dušek, je to vsekakor pohvala za pisca.

Roman je izšel pred kakima dvema mesecema. Kakšni so prvi odzivi bralcev oziroma bralk – znano je, da smo moški nasploh slabši bralci?

Tudi moški berejo erotične romane, a jih za razliko od žensk na družbenih omrežjih skorajda ne komentirajo. Ženske pa so po zapisih sodeč navdušene. Tudi v knjižnicah je izposoja dobra, še zlasti v Kranju in Radovljici je treba čakati na knjigo. Za zdaj knjige ni še nihče »raztrgal«, čeprav sem se pripravil tudi na to, saj gre za moj prvenec.

Torej Slovenci očitno beremo erotično literaturo?

Kar se tiče erotike, smo Slovenci dokaj zaprti, knjige tega žanra pa se kar precej berejo – to se da preveriti tudi po knjižnicah. Prevodi tujih avtoric, moških piscev je malo, so med največkrat izposojenimi. Je pa res, da po navadi večina reče, da tega ne bere, ko nihče ne vidi, pa knjigo vzame v roke.

V čem vidite razliko med erotično literaturo in pornografijo?

Včasih je bila neka meja med erotiko in pornografijo, danes je ni več. Najbrž predvsem zaradi dostopnosti tovrstnih vsebin na spletu, kar ljudi dela bolj odprte. Tisto, kar je bilo včasih trda erotika, je danes nekaj običajnega. Sam menim, da je razlika med mehko in trdo erotiko v literaturi predvsem v izrazoslovju, kako recimo poimenuješ spolni organ. Sam berem erotiko tudi v angleščini, kjer se mi vsi izrazi zdijo povsem normalni, v slovenščini pa je izbira pravih izrazov težja. Najtežje je pisati erotične scene, da so čim bolj prepričljive oziroma »žmohtne«, a hkrati ne delujejo banalno in pogovorno, gostilniško. Kar se tiče spolnih praks, pa sem v romanu zelo ekspliciten. Tu ničesar ne skrivam.

Kljub temu da je roman vaš prvenec, ni izšel v samozaložbi, kot je pogosto pri novih avtorjih, ampak vam je uspelo najti založbo ...

Tekst sem poslal na tri založbe. Odgovorili so mi iz založbe Primus iz Brežic. Urednica Suzana Kramar Dodič je res imela pogum, da je predlagala direktorju Damjanu Racmanu, da se odloči za izdajo. V mesecu dni sem tako podpisal pogodbo. Roman je izšel v okviru projekta Avtorji, v katerem založba daje priložnost novim avtorjem. Kot so mi sporočili, so že naredili ponatis. Sicer pa je pri nas, če si avtor brez imena, težko priti na trg in sploh doseči, da te kdo opazi. Bolj kot ne se te založbe izogibajo, prav tako večina medijev. Sam sem tako že pred izidom knjige pisal na Facebook reklamna sporočila v razne bralne skupine, kar je kar precej pripomoglo k prepoznavnosti.

Tokrat se niste podpisali s psevdonimom Gray Wolf, ki ste ga uporabljali v preteklosti, ampak s polnim imenom ...

Tudi tokrat sem razmišljal o psevdonimu, a sem se odločil, da roman podpišem. To je moje delo, za katerim stojim. Pisal sem ga nekaj let s presledki. Morate razumeti, da vedno ni bilo navdiha, roman pa je dolg skoraj 450 strani. Je pa zanimivo, da se predvsem Kranjčani sprašujejo, kateri Maks je to, ali ga mogoče poznajo …

Bo sledilo nadaljevanje?

Nekatere bralke mi pišejo, da bi rade še brale o Maksu, spet druge, naj ne pišem nadaljevanja, ker bi se lahko ponavljal. Ne vem. Trenutno imam načeto drugo knjigo, ki bo še precej ostrejša, kot je ta. Gre za povsem novo zgodbo.

Ki se dogaja ...

... seveda v Sloveniji.