Pesem povezuje poldrugo stoletje

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / nedelja, 19. januar 2020 / 17:34  

Z božično-novoletnim koncertom v Županovem kotu je Cerkveni pevski zbor Jezersko sklenil minulo leto, ki je bilo zanj še posebej pomembno. Minilo je namreč 150 let od začetkov cerkvenega petja na Jezerskem oziroma odkar o tem pričajo pisni viri. V jubilejnem letu so izdali Kroniko cerkvenega petja na Jezerskem.

Kronika se opira na prvo kroniko cerkvenega petja na Jezerskem, ki jo je leta 1989 zapisal Venci Krč, legendarni jezerski organist in pevovodja, ki je orglal in cerkveni zbor vodil polnih 71 let. Začel je kot šestnajstletni fantič leta 1929. Njegova vdova Marina Grubelnik Krč nam je prinesla eno od kopij pred tremi desetletji še tipkane kronike, ki jo je dal vezati, izvode pa razdelil svojim pevcem. Takole je zapisal v uvodu: »Ko sem nekoč pospravljal cerkveno omaro s starimi muzikalijami, sem našel dve stari, v usnje vezani knjigi s številnimi besedili cerkvenih pesmi, pisanimi z lepo žensko pisavo. In prav ta najdba me je pripeljala na misel, da bi bilo prav, ako bi nekdo zbral in napisal nekaj besed o poteku in razvoju cerkvenega petja v naši župniji. Začetki so stari že preko 150 let.«

Pesmarica z besedili in brez not

Prve so bile Pevske bukve z letnico 1869, druga pa zapis Pesmi PM, kar pomeni začetnici imena Peter Muri. Slednji je bil pevec pri svetem Ožboltu še pred letom 1855 in je pel še v stari cerkvi. Leta 1882 je knjižico podaril svoji hčerki Mariji Muri, ki je obe knjigi napolnila s svojo lepo pisavo z besedili cerkvenih pesmi. Iz leta 1869 je tudi zapis prve sestave pevskega zbora, ki je tedaj štel šest pevcev, sopranistko in altistko ter po dva tenorista in basista. Na teh podatkih je Venci Krč zasnoval svojo takratno kroniko, ki sistematično po obdobjih spremlja razvoj cerkvenega petja na Jezerskem, se dotika tudi krajevnega dodajanja v luči siceršnjih zgodovinskih dogodkov, popisani so tudi vsi pevci, ki so skozi poldrugo stoletje sodelovali v zboru.

Legendarni jezerski pevovodja in organist Venci Krč je umrl leta 2009, star 96 let. Zapišimo še, da je orglanje »podedoval« po očetu Jerneju, ki je bil tudi prvi oskrbnik Češke koče, izprašan gorski vodnik, cerkovnik in organist, sicer pa lastnik trgovine in gostilne. Venci se je orglanja učil na orglarski šoli v Ljubljani, ki je bila v sklopu župnije. Ker pa se zgolj od glasbe tedaj ni dalo živeti, je šola učila tudi knjigovodstva in Venci se je izučil obeh poklicev. Ko se je kot organist leta 2000 poslovil, je dobil priznanje nadškofije, ki ga je podpisal takratni škof in metropolit Franc Rode. Vencija je za nekaj časa nasledil eden njegovih pevcev, Joža Smrtnik, za njim pa je prišla profesorica glasbe Ana Smrtnik, ki je še vedno zborovodkinja in se je po pripovedi pevcev zbor povsem prenovil, oživel, dobil nov zven, pomen in življenje. Jezerjani so veseli, da jih vodi odlična glasbenica, ki se je uveljavila s svojim večkrat nagrajenim pevskim zborom Odmev iz Kamnika.

Kar je zapisano, ostane

Da se dragoceno izročilo ne bi pozabilo, so se jezerski cerkveni pevci v sodelovanju z domačim kulturnim društvom odločili za izdajo kronike, ki vključuje tako besedilo Vencija Krča kot nadaljevanje pevskega dogajanja od leta 1989 do danes. »Vencij Krč je pred tridesetimi leti pevcem razdelil knjižice z zapisom o zgodovini jezerskega cerkvenega petja. Da ne bi obtičale v predalih, izročilo pa utonilo v pozabo, smo se odločili za izdajo kronike,« je povedal Joža Smrtnik, ki je ob Miji Murovec in Irmi Karničar Šenk (ta je napisala tudi besedilo novega dela kronik) član uredniškega odbora. Kronika cerkvenega petja je izšla v 150 izvodih. Z zapisi slediti poglobljeni kroniki Vencija Krča, ki je postavil visoke standarde, je bilo kar zahtevno, priznava Irma K. Šenk. Dodali pa so veliko dokumentarnega in fotografskega gradiva, kar je nekoliko olajšalo in tudi obogatilo kroniko. Med fotografijami (najstarejša je iz leta 1909) so izbrali tiste, na katerih ljudi poznajo in so lahko zapisali njihova imena.

Pojejo tudi posvetne pesmi

Jezerski cerkveni zbor je kar številen, 41 pevk in pevcev šteje, do trideset pa jih redno prepeva, povedo sogovorniki. Zbor je tudi zelo generacijsko pester, kar je v današnjih časih pomembna vrednota. Izmenjujejo se poznanja več generacij, zbor tako ostaja živ, med njimi vlada posebna vez. Čeprav se srečujejo le na vajah in vsako nedeljo pojejo pri maši, jih pesem povezuje s posebno energijo. Zanimivo je tudi, da pojejo cele družine, pred sedanjimi pevci so peli že njihovi starši in stari starši, kar velja tudi za naše tri sogovornike. Med pevci najdemo znane obraze, ki jih poznamo tudi s siceršnjega, zlasti društvenega dogajanja na Jezerskem. Zbor ima pogostejše vaje pred večjimi prazniki, vaje so v pevski sobi lepo prenovljene mežnarije. Vezi med njimi krepijo tudi intenzivne vaje in pevski izleti. Leta 2004 so prvič nastopili zunaj cerkve na krajevni gasilski prireditvi, se je spomnila Irma K. Šenk z obžalovanjem, da tega ni vključila v kroniko, a je podatek našla šele po izidu. Cerkveni zbor je od takrat pomemben del lokalnega kulturnega dogajanja. Poleg cerkvenih pesmi, ki vsako nedeljo donijo s kora farne cerkve, imajo tudi obsežen repertoar posvetnih pesmi: ljudske, črnske duhovne, popevke, tudi Avsenikove ... zapojejo ob različnih priložnostih. Več let so sodelovali na revijah cerkvenih pevskih zborov v okviru dekanije in pred desetletjem eno gostili tudi na Jezerskem. V domačem kraju pogosto nastopajo, gostovali so tudi v sosednji Solčavi, v Kortah čez mejo, dvakrat pa tudi na festivalu gorniških filmov v Pragi. V preteklosti so nastopili tudi na festivalu Vox Laci, ki je potekal na Jezerskem, kot zelo odmevnega pa v kroniki omenjajo nastop ob slovesnem sprejemu Jezerskega med Gorniške vasi (Bergsteigerdörfer).

Kronika jezerskega cerkvenega petja je doživela dober odziv. Posebno veliko pomeni nekdanjim cerkvenim pevcem, ki se bodo tako lahko še dolgo spominjali posebnega obdobja, ki so ga skupaj preživeli s pesmijo. Knjižica je pomembna tudi za lokalno zgodovino, ki je tako ostala zapisana, z njo pa tudi spomin na legendarnega Vencija Krča, ki je svoje pevce vabil na vaje z vabili, natipkanimi na pisalni stroj, ki so trkala na vest in odgovornost vsakogar med njimi. »Bogatil je bogoslužje, dvigal srca k Bogu, vodil in vzgajal številne generacije pevcev, bil je naš prvi katehet. Na vajah v župnišču, za korom, v mežnariji in pri njem na domu smo bili deležni živih katehez in ur jezerske zgodovine,« je zapisala Irma K. Šenk v spominskem zapisu ob smrti Vencija Krča, ki je prav tako objavljen v kroniki. Sogovorniki poudarijo, da danes pogrešajo moralno avtoriteto, kakršno je leta predstavljal njihov dolgoletni pevovodja in organist.