Da koder sonce hodi

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 11. februar 2020 / 08:20  

… prepir iz sveta bo pregnan, v sedmi kitici Zdravljice svoj up v verz polaga pesnik, katerega smrt od leta 1945 naprej vsako leto počastimo s praznikom slovenske kulture in dela prostim dnem. Z osamosvojitvijo leta 1991 je sedma kitica Zdravljice postala državna himna in jo slišimo ob različnih priložnostih, na primer ko skupaj praznujemo in smo ponosni na skupnost, v kateri živimo. Kadar smo uspešni, nam jo igrajo tudi drugje po svetu. V zadnjih dneh se je pela pesniku, slovenski kulturi in umetnikom v čast.

Zdravljica je napitnica, pesnik v njej nazdravlja veseli družbi prijateljev (kitice celo spominjajo na obliko vinske kupice), ženski lepoti, vsem dobrim ljudem, a je tudi politična pesem, v katero avtor z mislijo na takratno slovensko nacionalno vprašanje mojstrsko prenaša tri postulate francoske revolucije – svobodo, bratstvo in enakost. V pesmi začutimo in prepoznamo vizijo, željo po točno določenem cilju, v katerega je pesnik trdno upal in smo ga sicer mnogo let kasneje, a vendarle tudi dosegli. Ne le z ustanovitvijo svoje države, ampak tudi z lastno kulturo, ki je kljub okoliščinam, te ji posebej v prejšnjem stoletju niso bile vedno naklonjene, ne le obstala, ampak tudi rasla in se razvijala. Lep dokaz za to so vsakoletni izjemni umetniki, ki jim strokovne komisije upravnega odbora Prešernovega sklada namenijo najvišje nagrade za njihova vrhunska umetniška dela in življenjske prispevke k slovenski umetnosti. Od leta 1947 do 2020 je bilo podeljenih 344 Prešernovih nagrad in 541 nagrad Prešernovega sklada, skupaj 885, kar za tako majhen narod ni malo.

Pa vendarle, kot je v nagovoru na podelitvi nagrad dejala predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada Ira Ratej: »Nekaj bridko ironičnega je v tem, da mora vsakokratni govornik na predvečer kulturnega praznika prepričevati ljudstvo in izvoljene zastopnike, kako nujna je umetnost za identiteto posameznika in za obstoj naroda. Prav tragikomično je, da leto za letom bolj ali manj borbeno s tega mesta utemeljujemo razloge za obstoj umetnosti, medtem ko v prvi vrsti sedi osem izjemnih umetnic in umetnikov, ki so s svojimi umetninami trajno obogatili slovensko kulturno zakladnico.« Bo prišel kdaj čas, ko govorniku ne bo treba braniti nagrajencev, njihovih ustvarjalnih moči in umetniških potenc, o katerih tako jasno govorijo njihova dela, ampak se jim bo le v imenu vseh nas globoko priklonil, jim čestital in od politične prešel k oni drugi vsebini Zdravljice? Naj prosto po Prešernu zato naše upe ubesedim nekoliko drugače – da koder sonce hodi, umetnika poklic bo spoštovan. Najprej od nas, ljudi, in posledično torej tudi od države.