Hiška kot iz pravljice na Pustotah

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / nedelja, 16. februar 2020 / 08:40  

Kovkarjeva kajža v Zgornji Luši predstavlja lep primer ohranjenega starosvetnega stavbarstva na Loškem tako iz zgodovinskega kot gradbenega in etnološkega vidika. V njej gostijo tudi številne dogodke, med drugim je v januarju v njej svoja dela razstavljal slikar in kipar Martin Goričanec.

»Na tem mestu naj bi lesena kajža stala že v času freisinških škofov, vsaj tako pričajo ustna izročila. Postavili naj bi jo namreč pred več kot dvesto leti za potrebe gozdarja, ki je delal v okoliških gozdovih,« je na zgodovino kajže, ki je že od leta 1897 v lasti njegove družine, ponosen sedanji lastnik Branko Omahen. Ob hiši je včasih stal tudi hlev, ki pa se je zaradi dotrajanosti porušil, hiša pa še vedno ohranja podobo nekdanje kajže, na kateri je najbolj vpadljiva slamnata streha, ki so jo pred štirimi leti na novo prekrili. Pred petnajstimi leti so objekt razglasili za kulturni spomenik lokalnega pomena, saj sodi med najpomembnejše primere vsakdanjega podeželskega stavbarstva na loškem ozemlju.

V kajži rojena dva pesnika

Na Pustotah, kot se reče tem krajem, je poletne počitnice zelo rad preživljal tudi sedanji lastnik Branko Omahen. »Kajžo je od nekdanjega lastnika, Franca Vidmarja - Pustotnika, kupil moj stari oče Jože Okorn, po domače Kovkar, po katerem se hiša tudi imenuje,« je razložil Omahen. Kot pravi, je Pustotnik veljal za lokalnega posebneža. »A čeprav ni znal ne brati ne pisati, je pogosto pripovedoval v verzih in po ustnem izročilu so zapisali številne njegove pesmi.« Prva jih je začela zapisovati žena Rezka, po njeni smrti malo pred koncem druge svetovne vojne pa se je Pustotnik pogosto zatekal v Martinj Vrh k znanki in stari simpatiji Angeli Benedičič, poročeni Jelovčan, ki je njegove pesmi zapisovala v preproste šolske zvezke. Na Pustotnika spominja plošča na pročelju kajže, na kateri mu družbo dela še en znani prebivalec kajže, pesnik in pisatelj Janez Okorn. Bil je prvorojenec Jožeta Okorna - Kovkarja in Marije Vodnik, v družini je bilo šest otrok. Kljub revščini so ga po ljudski šoli v Škofji Loki poslali na šolanje v Kranj, kjer je z odliko končal gimnazijo, nato pa vstopil v ljubljansko semenišče. »Bil je eden najsiromašnejših študentov in ves čas šibkega zdravja, med študijem so ga gmotno podpirali dobrotniki. Zgodaj je zbolel za jetiko in umrl v svojem 23. letu še pred zaključkom študija.« Tako se mu ni izpolnila njegova želja, da bi odšel na delo v misijone v Južno Ameriko, je pojasnil Omahen. Obeh v kajži rojenih pesnikov so se v Kulturno-zgodovinskem društvu Pustote spomnili tudi v knjigi z naslovom Za dva snopa besed.

Najbolj vpadljiva je slamnata streha

Hiša na Pustotah je do danes ohranila videz nekdanje kajže. Vhod vodi neposredno v črno kuhinjo, v kateri ni dimnika, zato dim iz peči uhaja na prosto skozi vrata na obeh straneh kajže oziroma se dviga pod slamnat strop, kar je po Omahnovih besedah pripomoglo, da so se tramovi tako dobro ohranili, saj so od dima počrneli in otrdeli. Iz hodnika s črno kuhinjo vrata vodijo v osrednji prostor s krušno pečjo, na kateri je letnica 1855, in naprej v zidano kamro, ki danes služi za kuhinjo. S stopnišča, ki vodi na podstreho, je vhod še v čumnato oziroma spalnico. Največji vtis pa naredi obsežno žametno slamnato prekritje. »Slamnata kritina je odraz nekdanje kmečke iznajdljivosti starosvetnega graditeljstva in gospodarnosti. Na kmetijah ni šlo nič v nič,« pojasnjuje Omahen in dodaja, da so žitna zrna shranili v kašče za prehrano družine, polomljeno in otepeno slamo je pojedla živina, lepo prebrano slamo pa so povezali v škopnike obsega okrog 50 centimetrov in teže od 18 do 20 kilogramov ter jo uporabili za pokrivanje ostrešij. »Ker je bila prvotna streha na kajži že zelo slaba in je puščala, smo se pred štirimi leti s pomočjo škofjeloškega rotary kluba lotili njene menjave,« je razložil Omahen in dodal, da so morali po rženo slamo, ki jo uporabljajo za prekrivanje streh, v Prekmurje, saj jo drugod ni več mogoče dobiti. »Za takšno velikost strehe je treba zasaditi več kot dva hektara ržene slame, pri čemer je zaradi postopkov žetja in mlačve približno polovica pridelka neuporabnega,« je pojasnil Omahen in dodal, da je v Sloveniji le še malo mojstrov, ki bi znali pravilno pridelati in obdelati slamo ter z njo kakovostno obložiti streho. Denar za streho je prispeval celo Anže Kopitar, in ko so Omahnu ob podelitvi čeka dejali, da je lepo, ko tako skrbi za kulturno dediščino, se je pošalil, da ni težko, če ima take »strice iz Amerike«.

Liki iz slovenskega pripovedništva

Prikupna hiška v Zgornji Luši tako danes daje vtis, kot da se je na tem mestu čas ustavil oziroma da si vstopil v pravljični svet in se bo izza vrat vsak hip prikazalo kakšno pravljično bitje. In v januarju so liki iz slovenskega pripovedništva tudi dejansko našli mesto v kajži, v kateri ves čas ohranjajo življenje, čeprav že več kot tri desetletja ni stalno naseljena. Svoje skulpture iz lesa je namreč v njej razstavil Martin Goričanec iz Virmaš. »Ideja o izdelavi lesenih skulptur se mi je porodila lani ob obisku Volčjega Potoka, kjer sem naletel na živali iz lesa, ki jih je nekdo le na grobo obdelal z motorno žago. Odločil sem se, da bom tudi sam izdelal nekaj podobnega, a v manjši velikosti,« je pojasnil Goričanec. Pri tem je sledil zamisli, da mora za polovico končnega izdelka poskrbeti narava sama. Tako se je podal v »lov« na korenine in ostanke lesa, ki so že spominjali na kakšno žival oziroma se mu je zdela dobra osnova za katerega od likov iz slovenskega pripovedništva. »Tisto, kar je oblikovala narava, sem samo dopolnil s svojo domišljijo in rokami.« V vsaki korenini ali koščku lesa, ki ga je našel, je že vnaprej videl, kaj bo nastalo. Material je nabiral kar sproti na svojih potepih peš ali s kolesom po naravi. »Moje delo je sicer zelo statično, zato moram vsake toliko časa ven. Omislil sem si celo električno kolo, s katerim sem prevozil vse loško pogorje.« S sabo ima ves čas nahrbtnik in žago, tako da se domov vrača z obilico materiala. Pri oblikovanju likov iz tega lesa se je osredotočil skoraj izključno na slovensko ljudsko pripovedništvo. Pod njegovimi rokami so tako že nastali Krjavelj pa Kekec in Bedanec ter Krpan in planšar z Velike planine. Med liki pa je mogoče prepoznati tudi kantavtorja Adija Smolarja. »V delu imam še Slavka Avsenika in Prešerna z zapisom slovenske himne.« Izdelati namerava tudi Mojzesa z desetimi zapovedmi in Jezusa. »A moj Jezus ne bo na križu, ampak ga bom upodobil kot pastirja,« je svoje prihodnje načrte razkril Goričanec.