Mira Stušek, predsednica območnega odbora Gorenjska, Slovensko društvo hospic / Foto: arhiv GG

Četrt stoletja Društva hospic

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Gorenjska / nedelja, 23. februar 2020 / 17:30

Gorenjski odbor Društva hospic ob obletnici pripravlja sklop predavanj; v sredo je predsednica društva Renata Jakob Roban v radovljiški knjižnici gostila patra Karla Gržana.

»Če se bomo zavedali, da je naše življenje omejeno, ga bomo napolnili bolj bogato, bolj premišljeno. Čim starejši bomo postajali, tem bolj dragoceno bomo polnili svoj vsak dan z zavedanjem, da je lahko zadnji. Na smrt bomo lahko pogledali kot na sestavni del življenja in nudili svojim bolnikom bližino in oskrbo, da jim ne bo treba umreti v domu za starejše ali bolnišnici. Zavedali se bomo, da ne moremo ustanovi naložiti skrbi za svojega bolnika, ampak mu bomo ob pomoči ustreznih služb in hospica dali čutiti, da nismo pozabili nanj in da ga imamo radi.«

Radovljica – Petindvajset let je že minilo, odkar je priznana zdravnica onkologinja Metka Klevišar skupaj s somišljeniki ustanovila Slovensko društvo hospic (SDH); gorenjski odbor je bil ustanovljen nekaj let za tem. Kot pravi dolgoletna predsednica gorenjskega odbora Mira Stušek, so prostovoljke in prostovoljci s pomočjo strokovnega osebja v društvu v 25 letih opravili mnogo sočutnega dela v družinah, pri osamljenih bolnikih, z žalujočimi, na taborih in delavnicah za žalujoče otroke. »Bolniki, svojci in žalujoči so spoznali, da medicinska sestra, socialna delavka in tudi prostovoljke znajo ublažiti stisko in pomagati svojcu, da brez strahu sprejme umirajočega v domačo nego.«

Spremljanje umirajočega je na videz ena najtežjih stvari, zato mnogi mislijo, da tega ne bi zmogli, še pove iz izkušenj. »A to ni res, spremljanje terminalnega bolnika zmore vsak, saj umirajoči s svojim odnosom do življenja, ki ga zapušča, spremljevalca bogati. Pomembno je, da bolnike podpremo v njihovem dostojanstvu v življenju in tudi smrti,« pravi.

»Seveda je izredno težko izpustiti človeka, ki ga imamo radi. Tolaži pa nas lahko misel, da smo zanj storili vse, kar smo lahko: da smo dovolili, da do konca sam odloča o sebi glede hrane, obleke, jemanja zdravil, sprejemanja obiskov, druženja in drugega. Da smo znali upoštevati, da bolnik izpušča neskončno več kot mi, to je svoje zdravje, drage ljudi, moč, delovne naloge, prosto gibanje in nazadnje življenje. Hudo je tudi, ko kdo ostane sam. A v toku življenja se moramo zavedati, da bomo slej ko prej ostali sami. Zato se ob raznih izpuščanjih moramo tudi učiti biti sami. Če bomo znali biti sami, bomo kakovostno živeli tudi odnose z drugimi. Če nismo pripravljeni, da bomo v starosti, če ne prej, ostali sami, in se nismo naučili sprejeti samote kot nečesa pozitivnega, bomo lahko zelo zagrenili življenje sebi in ljudem okrog sebe.«

O takšnih temah se pogovarjajo tudi na predavanjih in predstavitvah Slovenskega društva hospic, še pravi Mira Stušek in pojasnjuje, da tudi na tak način želijo detabuizirati smrt ter tistim, ki se srečajo z njihovim strokovnim osebjem ali prostovoljkami, približati misel, da je umiranje sestavni del vsakega življenja.

Ob 25-letnici delovanja Slovenskega društva hospic zato pripravljajo sklop strokovnih predavanj na teme hospic oskrbe in dogodke v okviru tako imenovanega Hospickafeja v Radovljici, Tržiču, Kranju in Bohinju. Hospickafe je neformalen družabni dogodek, na katerem se v varnem vzdušju četrt-stoletne tradicije Slovenskega društva hospic, pogovarjamo o minljivosti, je pojasnila Mira Stušek. Dogodki, ki jih pripravlja društvo, pa so namenjeni vsem, ki jih te teme zanimajo ali se pri svojem delu srečujejo s tovrstno oskrbo. Datumi vseh še niso določeni, prvega pa so v sredo že pripravili v radovljiški knjižnici, kjer se je predsednica SDH Renata Jakob Roban o izvirnosti slehernika od rojstva do smrti pogovarjala s patrom Karlom Geržanom.