O kaznovanju v šoli – 3. del

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / sobota, 29. februar 2020 / 19:23  

Za boljšo šolo (62)

Pravila šolskega reda so si med šolami zelo podobna, prav tako kazni oziroma vzgojni ukrepi. Po zakonu morajo šolska pravila skupaj napisati učenci, učitelji in starši, pri kaznovalni politiki imajo pa največ besede učitelji, saj so prepričani, da si morajo zagotoviti primerne delovne pogoje. Pri pisanju šolskega reda po navadi ni težav, učenci so celo strožji od učiteljev.

Najbolj so si vsaksebi pri uporabi mobitelov, ki so povsod prepovedani. Otroci bi jih imeli najraje ves čas pri roki, učitelji pa menijo, da morajo biti ugasnjeni v šolski torbi. Pa se vendar pogosto zgodi, da telefon zazvoni med poukom. Za kazen ga mora učenec izročiti učitelju in ponj morajo v šolo priti starši ali pa se učencu vrne naslednji dan ali teden. V vseh šolah pa se najdejo učitelji, ki se s takšno prepovedjo ne strinjajo in je ne upoštevajo, saj tudi njim pogosto med poukom zazvoni telefon in je tako za vse lažje. Učenci to vedo, zato je veliko kršitev šolskega reda predvsem posledica nedoslednega in neenotnega ukrepanja učiteljev.

Najmočnejša preventiva proti kršitvam šolskega reda bi bila enotnost učiteljev, in to na vseh področjih urejanja pravic in dolžnosti učencev.

Ena najpogostejših kršitev šolskega reda je nepisanje domačih nalog. Včasih si za pozabljeno domačo nalogo lahko dobil nezadostno oceno, ali bil »zaprt« po pouku, danes to ni dovoljeno, ker sta pridobivanje ocen in ocenjevanje znanja urejena s posebnim pravilnikom. Izredno težko je učencem naložiti takšno domačo nalogo, da je ne morejo namesto otroka narediti starši ali pri njej vsaj močno sodelovati. Če pa izdelek ni nesporno rezultat zgolj učenčevega znanja, ga pač ni možno oceniti. Kako torej učence pripraviti do rednega pisanja domače naloge? Nemogoče, še zlasti če tudi starši menijo, da domača naloga ni potrebna. Ker se v današnji šoli ocenjuje samo znanje in nič več pridnost, vestnost, vztrajnost, prizadevnost, so učitelji pri svojih zahtevah zelo nemočni. Ker se tudi vedenje – kljub stalnim zahtevam učiteljev – ne ocenjuje več, veliko otrok nima nobene motivacije, da bi se lepše obnašali in bolj potrudili pri šolskem delu.

Učinkovite kazni je težko najti tudi za učence, ki kričijo in divjajo po šolskih hodnikih in neredko poškodujejo druge otroke. Eden od možnih ukrepov je zahteva učiteljev, da mora takšen učenec med odmori mirno in tiho sedeti na hodniku, vendar ga mora v tem primeru nekdo nadzorovati. Zato so naši šolski hodniki polni dežurnih učiteljev, ki se v neznosnem hrupu in vrvežu sprehajajo med učenci in čuvajo tako otroke kot šolsko opremo. Večina šol sicer ima predpis, da morajo učenci med odmori ven na šolsko dvorišče, da bi se razgibali in naužili svežega zraka. Učenci se temu na vse načine upirajo, saj se jim ne ljubi preobuvati, ponekod pa zaradi premajhnih garderob tega ni mogoče uresničiti.

Glede na to, da imajo naše šole zelo kratke odmore, je preoblačenje in preobuvanje v premajhnih garderobah v resnici neizvedljivo, če nočejo učenci zamujati pouka. Dejstvo je, da otroci po šolah kar pokajo od neizkoriščene energije, saj jih v šolo in domov vozijo starši in avtobusi. Če bi imeli urejene pešpoti in kolesarske steze, da bi se otroci več gibali in družili, bi spotoma poravnali še svoje medsebojne račune in po šolah bi bilo veliko več miru in prijateljstva.