V nesreči spoznaš prijatelja

Umivanje vesti – obvezno, 2. del

Mirko nadaljuje: »Iz našega stanovanja je zbežal, preden se je vrnila mama. Po njegovem begu sem si kar pri koritu v kuhinji zmil s hlač nekaj belega, smrdljivega. Še zmeraj sem se tresel kot šiba na vodi, a nekje globoko v sebi sem bil vesel, da tistemu izrodku nisem dovolil, da bi me izrabil.

Mami se je zdelo zelo čudno, da je Milanček kar šel, ne da bi se vljudno poslovil od nje. ''Ugotovil je, da sem brezupen primer,'' sem se ji zlagal in gledal v tla. Kakšen teden kasneje je k nam prihrumela Milančkova mama in name stresla bes in ogorčenje. Očetu pa je zabrusila, da se mi bo v življenju še maščevalo, ker sem nevzgojen in brez olike. Mama me je oklofutala, ker sem bil po njenem do Milančka nesramen, oče pa mi je prvič, kar pomnim, stisnil v roke čokoladico.

Zaradi deškega videza so se sošolci nenehno norčevali iz mene. Nekoč mi je bilo vsega zadosti, pa sem si lase namazal s katranom. O, kako je mama jokala, ko me je morala ostriči. Najlepši, angelski kodrčki so obležali na tleh in ji parali srce! Meseci, ko sem bil ostrižen na balin, so bili najlepši v mojem otroštvu.

Jezilo pa me je še nekaj drugega: od vrstnikov sem bil vsaj za eno glavo manjši! Nekje sem slišal, da bi čez noč zrasel, če bi jedel veliko kurjega mesa. Mama se je čudila, od kod moja želja. Z veseljem mi je ustregla, saj sem bil prav zaradi travm, ki sem jih nosil v sebi, zelo neješč.

Obiskoval sem že osmi razred, ko smo dobili novo sošolko. Bila je luštna kot jaz, le da so bile njene oči veliko bolj žalostne kot moje. Po spletu okoliščin so naju posedli skupaj. To mi sploh ni bilo všeč, saj je pred tem kar nekaj časa trajalo, da sem si izboril, da sedim sam. Kmalu sem se je navadil in postala mi je celo všeč. Po vasi so hitro začeli govoriti o ''tisti'' deklici. Odrasli so čvekali vse sorte. Govorilo se je, da so jo našli pred vrati župnišča. Da je bila najdenka. Ker neznano privlači, so skrivnostne zgodbe okoli Alenke začele zanimati tudi mene. Neke noči pa je v stanovanju, v katerem je živela sošolka, prišlo do pretepa in prelivanja krvi. Nekdo je zabodel njeno mamo in so jo komaj rešili. Skoraj do smrti jo je pretepel njen ded, ki je bil hkrati tudi njen oče. Kako in zakaj je prišlo do incesta, ne bom razlagal, ker sem obljubil, da o skrivnosti ne bom govoril na glas, povedal sem zgolj to, kar je bilo splošno znano. Zaradi krute usode, ki je bila na neki izprijen način podobna moji, sva se z Alenko še bolj povezala, kasneje, pri 23 letih, sva nekaj časa tudi živela skupaj, a se ni izšlo: preveč je bilo ran in brazgotin, da bi lahko svoje travme še s kom delila. Ostala sva samska, ona še veliko bolj zamorjena kot jaz, a se kdaj pa kdaj slišiva in greva na kavo ter se pogovoriva. Bolj kot incest jo je peklil mamin samomor. Težko ga je prenesla.

Moja najlepša leta so bila v času srednje šole. Postal sem zelo mozoljast, glas se mi je spremenil, težave sem imel tudi s težo. Kilogramov ni bilo preveč, bilo jih je veliko premalo. A nič hudega! V neskončno zadovoljstvo mi je bilo, da izrojenci niso več pasli na meni svojih pohotnih oči!

Nekoč sem skozi priprta vrata slišal mamo, ko je rekla očetu:''Ja, saj so vsi vedeli, kakšen je Milanček, a kaj hočemo? Tako in tako otrok vse pozabi!'' Njene besede so me zadele kot strela z jasnega.

Samozavest, ki mi jo je v času preobilja mozoljev uspelo zgraditi, se je v trenutku sesulo v prah. Mama je vedela, kaj se dogaja, pa ni ukrepala?! Šok je bil tako hud, da sem, ne da bi kaj razmišljal, šel v klet, vzel s police steklenico slivovke in se ga na mrtvo nalil.

Mesecev, ki so sledili, se spominjam kot v sanjah: pustil sem šolo, začel ''bluziti'' po Kranju, družil sem se s ''propalicami'', barabami, nekoč sem z dvema celo vlomil v neko trgovino. Vseeno mi je bilo, kaj se zgodi z menoj, tako so me prizadele mamine besede.

Po nekaj mesecih, ki sem jih preživel v zaporu, sem se streznil. Nisem bil rojen za barabije. Poiskal sem si službo, delal sem na tri izmene, ni bilo lahko. Za povrh so mi mozolji izginili, spet sem poslušal namige na račun svojega deškega in ''ljubkega'' videza.

Ponoči sem bolj slabo spal, želodčne težave mi niso dale miru. Nekoč me je narava primorala, da sem smuknil v bližnji lokal, ker drugače bi vse skupaj spustil v hlače.

Pri umivalnikih je stal fin gospod, vonj njegove vodice po britju je bil omamen. Česa podobnega nisem še nikoli zavohal. Oddajal je neko posebno kemijo, ne znam razložiti, kakšno. Stopil je do mene, iztegnil roko in me začel božati. Od obraza navzdol. Stal sem kot ohromel, malo tudi zato, ker mi je črevesje spet nagajalo. Ko je odnehal, je vzel denarnico in mi pustil petdeset nemških mark skupaj s svojo posetnico.

''Pokliči me!'' mi je dejal v polomljeni slovenščini, preden je izginil izpred mojih osuplih oči.

Prvič v življenju se mi je zgodilo, da ob moškem dotiku nisem odrevenel, da me ni preplavil gnus in sram.

Morda me je k temu, da sem ga poklical, vodila želja po nežnostih, dotikih, morda po še kakšnem šelestečem bankovcu? Težko rečem.

Začela sva se dobivati, najin odnos je bil zelo lep, brez nasilja, brez bolečin. Trajal je skoraj tri leta. V tem času mi je tudi finančno precej pomagal, bil pa je tudi edini, ki sem mu zaupal svoje težke izkušnje iz otroštva. Znal je obrniti besede, in čeprav ga zaradi pomanjkljivega znanja jezikov nisem zmeraj razumel, sem čutil, da mi želi dobro, da me tolaži in me prepričuje, da bom nekoč vse pozabil in živel normalno življenje. Pomagal mi je tudi, da sem naredil izpite, ki so mi manjkali do mature. Dovolil mi je, da sem se preselil v stanovanje, ki ga je imela njegova firma v Ljubljani.

V bistvu ni bil gej, bil je čisto običajen družinski oče z dvema hčerkama. To me je včasih sicer motilo, po drugi strani pa sem bil vesel, da si me ni preveč lastil. Livio je bil moja prva zaresna in tudi zadnja homoseksualna izkušnja. Ko mu je zbolela žena in ni več mogel prihajati, sva se poslovila in se nikoli več videla.

Leta so tekla, po sobivanju z Alenko sem se zaprisegel samskosti. Nisem navezoval stikov ne z ženskami ne z moškimi. Vmes mi je umrla mama. Po vsem, kar se je doma dogajalo, me ni prizadelo. S pomočjo kredita sem si kupil stanovanje, zdelo se mi je, da mi nihče nič ne more.

Potem pa sem hudo zbolel. Rak. Udarec je bil hud predvsem zato, ker ni bilo nikogar, s katerim bi delil svoje strahove. Teh pa ni bilo malo. Ko so sestre v bolnišnici hodile okoli mene, mi je godilo. Le neka starejša, ki mi je govorila: ''Tako lep, pa tako hudo bolan,'' mi je šla zelo na živce. Kemoterapija je potem naredila svoje, za nekaj časa sem izgubil svoje ljubke, skodrane lase. A so potem ponovno zrasli. Na srečo. V najtežjih trenutkih sem spoznal veliko dobrih in srčnih ljudi – bolnikov, kot sem bil jaz. Mi, ki smo ozdraveli, smo se potem redno srečavali, se družili, si pomagali. V nesreči človek spozna prijatelja – to še kako drži!«

(Konec)

Oddajte svoj komentar

Kranj 11°

pretežno jasno
vlažnost: 74 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

-1/14

sreda

1/18

četrtek

3/20

petek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

PRIREDITVE / Begunje, 20. marec 2024

Vaje za ohranjanje gibalne sposobnosti

OBVESTILA / Gorenjska, 20. marec 2024

Ali sem fit?, tombola, kulinarična delavnica ...

OBVESTILA / Gorenjska, 20. marec 2024

Ali sem fit?, tombola, kulinarična delavnica ...

PREDAVANJA / Škofja Loka, 20. marec 2024

Fenomen narodne noše

IZLETI / Kranj, 21. marec 2024

Planinsko-pohodniški izlet DU Kranj

GLEDALIŠČE / Dovje, 21. marec 2024

Premiera predstave Kri

OBVESTILA / Gorenjska, 21. marec 2024

Ali sem fit?, tombola, kulinarična delavnica ...

PREDAVANJA / Jesenice, 21. marec 2024

O ukrajinskih princesah na evropskih prestolih

 

 
 

 

 
 
 

Sprava bo, sprave ne bo / 10:47, 20. marec

Slovenci nismo preveč inteligentni narod. Dokaz so dogodki par let pred 2.sv vojno, med vojno in vsaj 15 let po vojni. V Franciji so izvenso...

Hišnik ne pozna hišniškega dela? / 08:05, 20. marec

Tipično. Gospa izpade kot "tečna baba", ki se vtika v vse in vsakega, večno negoduje in ji nikoli nič ni prav. Sosedje se "pomenljivo" spogl...

Smučišče neupravičeno zaprto / 18:40, 19. marec

Tožiti inšpektorico za vso nastalo škodo ! Sicer pa ja, časi vlade halfšiptarja ko nisi smel na cesti jesti rogljička, lahko pa si bil pri s...

Že zdaj učenje materinščine / 13:19, 17. marec

Delo, 14, 3. : "Združenje ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije je na včerajšnjem sklepnem dnevu strokovnega posveta pripravilo ra...

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 17:17, 14. marec

Bilo je posnetih kar nekaj filmov po resničnih dogodkih, ko so sestre pomagale na smrt bolnim. Bilo je kaznivo dejanje, evtanazija ki je enako dejanje, pa baje ni.

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 11:09, 12. marec

Pri evtanaziji ne rabiš zdravnika. Medicinska sestra je dovolj.

Dražja pomoč na domu / 15:29, 8. marec

Pozdravljeni, članek nič ne omenja, za koliko se je z novimi cenami oskrbovalkam (in oskrbovalcem seveda) bolj povrnila veljava njihovega dela, kot omenja g. župan.