Tri vrste ljubezni

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 11. marec 2020 / 08:56  

Izvor vseh treh ljubezni je eden in edini, udejanjamo pa jo vsak po svoje. Na prvem mestu je ljubezen do sebe. Najprej moramo imeti radi sebe. Če se ne bomo imeli, nas tudi drugi ne bodo mogli imeti. Zato se le podvizajmo in si priznajmo, da nam pripada ljubezen do sebe. Jaz sem zase najbolj pomembna oseba na tem svetu. Ti pa zase. To seveda ni egoizem. To pomeni, da se imam rad in da nisem prestrog do sebe. To pomeni, da sam sebe ne bom krivil za vse mogoče dogodke okoli sebe, da ne bom sam sebe zmerjal, da sem neumen, da sam sebi ne bom dopustil občutkov manjvrednosti. To pomeni, da bom prizanesljiv do sebe, ker nihče ni popoln. Če bom imel rad sebe, tudi ne bom dopustil, da se mi bodo dogajale krivice. Jih bom znal ustaviti. Nihče nima pravice poniževati me. Res pa je, da se moram najprej sam spoštovati, da me bodo drugi hoteli spoštovati. Ljubezen do sebe pomeni biti v stiku z biserom, ki ga imam v sebi. To ima vsak, čisto vsak človek v sebi skrito nekje blizu srca. Zakaj izgubimo ljubezen do sebe? Zato, ker nismo v celoti pripadali in nismo imeli stika z ljudmi, ki so nas obdajali. Ker smo izgubili občutek varnosti. Izguba varnosti in izguba (čustvenega) stika z najbližjimi je ogrožajoča. In namesto da bi rekli: »Hej, tukaj sem. Poskrbite zame!«, se začnemo samoobtoževati, da je z nami nekaj hudo narobe, da nismo dobri.

Druga vrsta ljubezni je ljubezen do drugega. Do sočloveka, partnerja, otrok, sodelavca, soseda. Prav je, da namenjamo čas in energijo ljudem, ki jih imamo radi. Da smo z njimi v lepih in težkih trenutkih. To vsi potrebujemo. Priznavanje in deljenje ljubezni, bližine, sočutja bližnjemu dela svet lepši.

Življenje brez ljubezni do sebe in do drugega postane pekel na tej zemlji – dnevi postanejo gonja za preživetje in denar, vzpenjanje v službi, postajamo roboti, tehnično obvladujemo vsakdanjik, vemo pa, da nam nekaj strahovito manjka. O tem niti nočemo razmišljati. Sami naredimo blokade v sebi in nočemo čutiti ljubezni do sebe in do bližnjega. Zato moramo najprej pri sebi odpraviti blokade, ki nam preprečujejo, da bi namenili Dobroto najprej sebi in jo nato delili tudi bližnjemu. Te blokade lahko imenujemo še bolj konkretno – nisem dovolj dober, da bi se imel rad in da bi me drugi sprejeli. Odkar pomnim, me preganja občutek nesprejetosti, preprosto mi ne pripada ljubezen … Te moje notranje blokade so tako zelo močne, da niti tretji, božji Ljubezni ne dovolim vstopa v svoje življenje. Globoko v sebi sem prepričan, da mi ne pripada. In s tem si delam nepopisno škodo. Pripada mi samo zato, ker sem se rodil.

Zato prebudimo Biser večne Ljubezni v sebi in si jo dopustimo. Sprejmimo že enkrat, da smo dobri ljudje in začnimo že enkrat deliti okoli sebe to svoje notranje zadovoljstvo.