O treh Vurnikih še v knjižici

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Prosti čas / četrtek, 19. marec 2020 / 07:34  

Razstava Rodbina Vurnik in Kranj, ki je bila v Mestni Knjižnici Kranj na ogled lani septembra, je dobila nadgradnjo v katalogu. Tako kot razstavo ga je pripravila in uredila Petra Puhar Kejžar.

Kranj – Razstavo z naslovom Rodbina Vurnik in Kranj je spodbudil vsakoletni domoznanski september, ki ga pripravljajo po slovenskih knjižnicah. V Mestni knjižnici Kranj so razmišljali, da bi lahko kot osrednja gorenjska knjižnica s pomembno zbirko in dejavnostjo, posvečeno Gorenjski, poleg gostujočih razstav in manjših predstavitev vsako leto realizirali tudi eno večjo razstavo v lastni produkciji. »Knjižnice namreč zadnje čase s svojo širitvijo dejavnosti, pridobitvijo privlačnih prostorov in rastočim obiskom postajamo najbolj obiskani kulturni prostori v svojih okoljih, zato so naše razstave nadpovprečno dobro obiskane. Ko sem iskala temo za razstavo, se mi je oko hitro zabliskalo ob treh obletnicah velmož iz rodbine Vurnik,« pojasnjuje Petra Puhar Kejžar, avtorica razstave in zdaj tudi kataloga, pravzaprav pa lične knjižice na petdesetih straneh, v kateri besedilo dopolnjujejo tudi številne fotografije.

Raziskovalni izziv

Pri snovanju razstave, deloma pa tudi kasneje knjižice, je avtorico in sodelavce nekoliko priganjal čas, saj raziskovalnih izzivov ni manjkalo. »Projekt je imel rok izvedbe, priprava razstav pa v knjižnici seveda ni primarno delo. Po drugi strani pa je to idealen prostor za raziskovanje, saj je vse na dosegu roke – knjige, časopisi, elektronske baze podatkov … Povrhu sem naletela na izjemno prijazno sodelovanje sorodnih ustanov (Zgodovinskega arhiva v Kranju, Gorenjskega muzeja s svojo fototeko, Narodne galerije v Ljubljani) in posameznikov (umetnostnega zgodovinarja dr. Andreja Smrekarja, arhitekta dr. Borisa Leskovca in drugih poznavalcev Vurnikovih). Prednost naše knjižnice je tudi močna strokovna ekipa – lahko bi rekla, da ''vsi skupaj vse vemo'', tako tudi vse vizualne elemente komunikacije oblikujemo in promoviramo sami. S sodelavko Lucijo Podbrežnik sva tako lahko realizirali tudi oblikovno ličen izdelek.«

Kot je dejala Puhar Kejžarjeva, je uživala pri razbiranju nadvse zanimivih virov, ki so jo nezadržno vodili od enega Vurnika k drugemu. Predstavljeni so tako podobar in kipar Janez Vurnik starejši (lani so beležili dvestoto obletnico rojstva) kot podobar in konservator Janez Vurnik mlajši (170. obletnica rojstva) in nam najbolj znani arhitekt Ivan Vurnik (135. obletnica rojstva). »Kot bi raziskoval jamski svet, brez konca, za vsakim odkritim rovom je misel, da je za zadnjim stalaktitom morda še ena dvorana. Največ znanega je seveda o Ivanu Vurniku, ki je pomembno vplival tudi na Kranj. Tu me je najbolj vznemiril Narodni dom (sedanji Storžič), stavba, ki me je izzivala že od nekdaj – pravzaprav je bila prav ta zgodba tista, ki me je ob treh obletnicah najbolj gnala k raziskovanju. Zanimivo je poglavje o Vurnikovem urbanizmu. Danes najbrž le malokdo ve, da je Ivan Vurnik med obema vojnama zasnoval celovit urbanistični načrt za Kranj. Niso ga v celoti realizirali, a nekatere njegove genialne rešitve so vidne še danes. Ob prebiranju teh gradiv sem pomislila: po desetletjih precej stihijskega razvoja mesta je skrajni čas za novega Vurnika.«

Odličen odziv na razstavo

»Poleg vseh vsebinskih, imenskih in oblikovnih metamorfoz te hiše me je presenetila še z uganko! Iz Vurnikovih načrtov, ki jih hrani Zgodovinski arhiv, in fotografij prvotno realizirane stavbe je namreč razvidno, da so ti povsem različni. Zakaj je Ivan Vurnik spremenil načrte, ne vem – razlogov v danem času nisem našla,« razlaga avtorica razstave in knjižice; da je bil seveda najlepši trenutek raziskovanja, ko je razstava ugleda luč sveta. »Odziv obiskovalcev je bil res čudovit. Še posebno nas je ganil obisk vnukinje Ivana in Helene Vurnik gospe Mirjane Žumer Pregelj, ki je projekt pokomentirala z besedami, da takega pregleda nad vsemi tremi generacijami še ni bilo.«

Prav dober odziv na razstavo je bil tako velik in navdušujoč, da so se v knjižnici naknadno odločili še za tisk brošure – saj razstava ni več na ogled, knjižica pa ostane. Ta je zasnovana tako kot razstava, saj so želeli ohraniti prav vse, o čemer je pripovedovala. V knjižnici so se odločili, da bosta ena razstava in kasneje tudi knjižica o njej njihov vsakoletni prispevek k domoznanski dejavnosti. »Zgodovina je zanimiva, še zlasti, če razkriva dejstva iz našega neposrednega okolja. Poleg muzejev, arhivov in drugih ustanov smo tudi knjižnice tiste, ki na tem področju lahko ljudem damo veliko,« je prepričana Petra Puhar Kejžar. Ob večjem povpraševanju bodo razmislili tudi o ponatisu. Vsi izvodi knjižice so namreč že pošli, nekaj pa jih je v knjižnici na voljo za izposojo.