Potem je ostala sama

Rezi, ki ne sodi v noben predal, 1. del

Z gospo Rezi sva se srečali pred dobrim mesecem. Takrat se je že vedelo za koronavirus, a nikomur ni bilo več kot toliko mar zanj. Sedeli sva na majhnem balkončku, ki ji zraven sobe pripada v domu za starejše, kamor se je umaknila v želji, da imajo doma »tamladi« več prostora zase in za prihajajočega pravnuka.

»Ne, s cimro pa nisem zadovoljna. Precej sitna je in kar naprej godrnja in sekira uboge strežnice. Tudi ob obisku hčerke ni nič drugačna. Jezi se nanjo, če pride minuto prepozno ali če ji ne prinese dovolj zanimivih novic iz domačega kraja. Zvečer pa, namesto da bi zaspala, kot se spodobi, prepeva pesmi, dokler ne pride kdo od osebja in je ne opomni. Če bi bila namesto nje kakšna druga, bi bila zelo vesela!« mi je zaupala in se previdno obračala čez ramo, da je ne bi kdo slišal.

Rodila se je leta 1930, zgodaj spomladi. Bila je prva deklica v precej razvejani družini, v kateri so se rojevali sami moški potomci. Vsi, še oba hlapca in dekla, so jo imeli radi in jo razvajali. Želela je nadaljevati šolanje pri nunah, se izučiti trgovskega poklica, a je vojna v kali zatrla tihe želje, ki jih je skrivala v svojem srcu.

»Pisalo se je leto 1944, zima je bila huda, saj je januarja zapadlo več kot meter snega. Držali smo se za pečjo in molili, da bi čim prej minila. Okoli šestih zvečer, z mamo sva ravno prišli iz hleva, so na zadnja vrata potrkali trije premraženi fantje. Rekli so, da so partizani, čeprav so bili čisto navadno oblečeni. Če se je tistemu, kar so imeli na sebi, sploh lahko rekla obleka. Najmlajši med njimi je bil droban kot trska, ustnice pa je imel tako modre, kot bi mu jih kdo pobarval. Želeli so dobiti malo tople vode, da bi se umili in pogreli, pa oče ni dovolil. Povabil jih je v vežo, ker so se najprej umili z mrzlo, šele čez nekaj časa je prišla na vrsto toplejša in tudi čaj, ki ga je iz posušenih zelišč skuhala mama. Njihova oblačila, ki so bila polna migetajoče golazni, je vrgla v kotel, da so se do jutra namočila, nakar sem ji pomagala, da sva vse skupaj ''prežulili'', splaknili in posušili nad pečjo. Z najmlajšim, ki mu je bilo ime Jože, sva se šla fižolčkat. Ves večer mi je šlo na smeh, saj je bil videti prav zabaven v očetovih prevelikih oblačilih. Več kot deset dni so ostali pod našo streho, in ko so odhajali, mi je Jože stisnil roko in mi obljubil, da me po vojni pride iskat ter se oženi z menoj. ''Poskrbi raje, da ostaneš živ!'' mu je dejal oče, ki ga je slišal.

Vojne je bilo konec, njega pa ni bilo od nikjer. Bila sem prepričana, da je ali padel ali pa je pozabil name. Za našo družino so bili takrat hudi časi. Ljudska oblast nam je pobrala vso živino, nič nam niso pustili! Nič! Dva brata se nista vrnila domov. Kje sta ostala, nismo nikoli izvedeli. Trije bratje so se zaradi dedovanja sprli z očetom in odšli od doma, v mesto, kjer so se zaposlili in bili potem zelo nesrečni. Vsi trije so se zapili, onesrečili pa so tudi žene in otroke. Najmlajši brat, ki je bil očetu najbližji, je ostal doma, za gospodarja. Da bi se šla učit za trgovko?! Niti slišati ni hotel, je bilo škoda denarja! Vdala sem se v usodo, da bom pri hiši za gospodinjo, pomagala mami v kuhinji in na polju ter varovala morebitne nečake, če in ko se bo brat Lozi poročil.

Stara sem bila že 17 let in kar nekaj snubcev se je smukalo okoli mene. Danes, ko so že vsi pokojni, lahko povem, ne da bi se komu zamerila, da jih nisem marala zato, ker so imeli neurejeno zobovje. Ni bilo hujšega kot smrad, ki je, kot oblak zaplaval proti meni, ko so odprli usta!

Kmalu po novem letu, mislim, da je bilo to že leto 1948, se je na vratih prikazal Jože. Bil je oblečen samo v srajco z zavihanimi rokavi. V spominu imam, da je bilo kljub zimskemu času zelo toplo, marelica pod oknom je začela celo poganjati. Nisem ga prepoznala: malo se je poredil in tudi brki so mu zrasli pod nosom. Hotel je, da grem kar takoj z njim, češ da sva se tako in tako že vse zmenila, pa mama ni dovolila. ''Najprej štal'ca, potlej krav'ca!'' je rekla. Še dobro, da je povzdignila glas, jaz bi kar šla, ne da bi razmislila, kam!

V eni od ljubljanskih menz, če tisti revščini lahko sploh tako rečem, je bil zaposlen kot kuhar. Zmeraj, ko je prišel na obisk, mi je v lončku prinesel kakšno dobroto, ker kuhal je pa odlično. Njegov golaž je bil zelo slasten, ješprenj s suhim mesom in oženjenimi žganci pa prav tako. Nekoč je prinesel tudi kruh. Mama je v sredici našla črve. Nisva ga pojedli, a sva pred njim o tem molčali.

Stanoval je kar v gostilni, imel je eno revno in zanikrno sobico, na tleh je ležala žimnica, pokrita z odejo. Stranišče je bilo zunaj – in to na štrbunk. Roke si je umival kar v kuhinji, tako kot vsi drugi zaposleni. Spominjam se neke zaposlene, ki je imela dojenčka. Pokakano ritko mu je umila kar pod tekočo mrzlo vodo, čez pet minut pa je na istem mestu Joži pral solato za menzo. Kadar so imeli polne roke dela, je tisti dojenček, ki sem ga maloprej omenila, lahko jokal ure in ure, pa se nihče ni zmenil zanj. Uši so bile nekaj vsakdanjega, še sama sem se jih enkrat nalezla, ko sem prespala pri Jožiju. Tako je naneslo, da sem zanosila. Da ne bi delala staršem in bratu sramote, sva se z Jožijem na hitro poročila. Ohceti ni bilo, le skromno kosilo, saj smo bili vsi brez denarja. S trmastim vztrajanjem je mama dosegla, da se nisem preselila k Jožiju v Ljubljano, ampak je on prihajal k meni, kadar je imel prost dan. Še sreča! Kmalu sem namreč spoznala, da naju razen nekaj romantičnih spominov in medvojne obljube ne povezuje čisto nič drugega. Bila sva si različna kot noč in dan. Če sem bila jaz varčna, je on zapravil tudi tisto, česar še ni zaslužil. V menzi se je na skrivaj veliko kartalo, začel je tudi kaditi in tudi pijače se ni branil. Še preden sem povila prvo dete, sem veliko noči prejokala v blazino, da me ne bi slišali. Srce me je bolelo tudi zaradi bratov, ki jim je ata prepovedal prihajati domov. Jaz sem jih pa imela vse tako rada.

Potem se je tudi brat naveličal obveznih oddaj in strašansko visokih davkov, s katerimi so želeli uničiti kmeta. Brez pozdrava, brez slovesa je neke noči izginil, za seboj je sicer pustil poslovilno pismo, a se je zlagal, kam se je namenil. Šele leta 1953 se je prvič javil, in to iz Avstralije, kamor je emigriral.

Proti lastni volji sem tako postala edino upanje, ki sta ga imela starša. Nagovarjala sta tudi Jožija, naj se preseli k nam, obljubljala sta, da prepišeta kmetijo nanj, a ni hotel niti slišati. Življenje v mestu je bilo zabavno, lagodno, ni bil pod mojo kontrolo, lahko je počel, kar je hotel. Po rojstvu drugega otroka mi je poslal pismo, v katerem mi je sporočil, da je srečal drugo, lepšo od mene, in naj ga pozabim. Takšne sramote v naši vasi ni doživelo še nobeno dekle. Imela sem dva majhna otroka, zagrenjene in nesrečne starše, tri brate, ki so živeli bogvedi kje. Jokala sem tudi za četrtim, ki je izginil in se ni javljal. Še sreča, da sem vztrajala, da je oče prepisal kmetijo name. Ker če ne bi, bi me bratje, ki so se po njegovi smrti znašli na pragu, oskubli do kosti!«

(Konec prihodnjič)

Oddaj svoj komentar

Kranj °


vlažnost: %
veter: -

8/20

ponedeljek

8/19

torek

7/22

sreda

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

OBVESTILA / Škofja Loka, 27. maj 2020

Vpis učencev v glasbeno šolo

IZLETI / Kranj, 25. junij 2020

Štiridnevni izlet v Bosno

IZLETI / Kranj, 3. julij 2020

V Romunijo

IZLETI / Kranj, 9. september 2020

Letovanje na otoku Rabu

 

 
 

 

 
 
 

Obiskali partizansko bolnišnico Košuta / 21:55, 21. maj

Partizanska bolnica? Jaz bi vam svetoval, da vsi ki so bili v vojni, priznajo svoje zločine, potem pa lahko govorimo o spravi, največ Sloven...

Zakaj so inšpektorji in redarji brskali po smeteh / 21:39, 21. maj

Drugače takim ljudem ne boste prišli do živela.

Zakaj so inšpektorji in redarji brskali po smeteh / 21:37, 21. maj

A ste že gdaj slišal za Video nadzor,obstajajo Video kamere ki reagirali na premik in snemajo tudi v temi, mislim da bi se izplačalo że v einem tedna.

Bo zdaj spet vse po starem? / 13:36, 20. maj

Res, to da se otroci ne smejo igrati na igralih (tudi v vrtcih) je bedarija. Nekateri ukrepi NIJZ-ja so res birokratska neumnost, ki s strok...

Umrla je dr. Aleksandra Kornhauser Frazer / 11:51, 20. maj

To so Slovenci(ke), na katere smo lahko iskreno ponosni! Počivajte v miru, cenjena Gospa!

Bo zdaj spet vse po starem? / 11:46, 20. maj

Septembra prihaja nova verzija Covid-20 in Covid-20 Pro!

Ena oseba pozitivna, znova brez umrlih / 08:15, 20. maj

Hmm, poročilo NIJZ -ja pravi, da je bilo stanje včeraj : 21 aktivno okuženih od tega 24 v bolnišnici !??
Torej so 3 je preveč al kako?