Sara Šifrar Krajnik na poti z Mestnega trga v Šešir / Foto: Anja Bradeško

Že že stroji, pomembne pa so roke

Razvojna agencija Sora in Loški muzej sodelujeta v projektu Zaljubljeni v ustvarjalnost, ki ga podpirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Terensko delo, pogovore z nekdanjimi zaposlenimi v tovarni klobukov Šešir, je opravila Sara Šifrar Krajnik, študentka etnologije in kulturne antropologije ter zgodovine na Filozofski fakulteti.

»Skozi zgodbe sem spoznala, da je Šešir vedno bil in vedno bo Šešir – tovarna klobukov, ki stoji na Spodnjem trgu, v kateri se je skrivalo znanje, ki je danes le redko zapisano, v kateri so delale tudi cele družine in v kateri so izdelovali klobuke, znane po celem svetu.«

Tovarna Šešir, nekoč škofjeloški ponos, je počasi, a vztrajno usihala v vaših najstniških letih in v času študija leta 2016 dokončno šla v stečaj. Kdaj ste vi vstopili v Šeširjevo zgodbo?

V letu stečaja Šeširja sem ravno začela študirati na Filozofski fakulteti. V drugem letniku smo morali na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo napisati prvo seminarsko nalogo, v katero naj bi vključili tudi terensko delo. Že v prvem letniku sem se sicer spoznala tudi z rokodelstvom in obrtnimi panogami, ki so v meni vzbudile zanimanje. Tako sem tudi v seminarski nalogi nameravala pisati o eni izmed obrti, ki so bile nekoč znane na Loškem, saj sem doma v Škofji Loki.

Spomnim se, da sem imela v mislih tri obrtne panoge, in ena izmed njih je bila tudi klobučarstvo. Mentorica mi je svetovala naj pišem o tovarni Šešir. Do tega dne sem o Šeširju vedela le, da stoji ena velika stavba tovarne na Spodnjem trgu, druga pa na Trati. Doma, zlasti pa pri starih starših, sem se pozanimala o tovarni. Babica mi je povedala, da je v njej delala moja prababica Nada Kašman, kar je bil na koncu, se mi zdi, ključni razlog, da sem se odločila pisati o Šeširju. Najprej sem prebirala članke v Loških razgledih, knjižice, ki jih je izdal Šešir v času svojega delovanja, zbirala sem slike, ki jih v svoji fototeki hrani Loški muzej, odšla sem v Rokodelski center DUO Škofja Loka, kjer so mi posodili nekaj knjig, in tako sem v mislih počasi začela sestavljati zgodbo tovarne. Sledilo je iskanje sogovornikov, s katerimi bi izvedla intervjuje o tovarni. Tako sem najprej poklicala nekdanje zaposlene v tovarni, ki sta jih svetovala stara starša, sledili so še drugi. Seminarska naloga je imela naslov Ohranjanje tradicije v tovarni klobukov Šešir.

Lani ste se v okviru Loškega muzeja vključili v projekt Zaljubljeni v ustvarjalnost. V kakšnem smislu ste v projektu prepoznali Šešir?

Sama pri zasnovi projekta nisem bila prisotna. O njem mi je povedala nekdanja zaposlena v Loškem muzeju Marija Demšar in me vprašala, ali bi v projektu sodelovala kot etnologinja na terenu. Seveda sem bila takoj za.

Kako sem v projektu prepoznala Šešir? Dokler dejansko ne stopiš v stik z delavci, ki se jih sicer zelo redko omenja, se niti ne zavedaš, kakšne zgodbe se skrivajo za zidovi, ne le Šeširja, tudi drugih tovarn. Že sam opis projekta Zaljubljeni v ustvarjalnost, pove, da želimo z njim ljudem približati stara rokodelska znanja. Ta so bila v Šeširju glavna. Eden sogovornikov je rekel: »Eno je, da imaš ti stvari v glavi, drugo je, da jih imaš v rokah.« Najpomembnejše v tovarni je bilo delo z rokami, ročno delo. Stroji so predstavljali le nekakšno olajšavo pri delu z rokami, zato so bile te še vedno najpomembnejše. Znanja, ki se skrivajo za delom v tovarni Šešir, so res neprecenljiva.

Zato Šešir sodi v ta projekt, kar sem spoznavala tudi sama: zgodbe, doživetja, opisi dela – vse to prispeva k ohranjanju starega rokodelskega znanja, skritega za zidovi tovarne, ki velja za pomembno industrijsko dediščino Škofje Loke.

Vaš del projekta je torej povezan tudi z industrijsko dediščino in dediščino klobučarstva v Škofji Loki?

Z moje strani so bili to pogovori z nekdanjimi zaposlenimi in pridobivanje slikovnega gradiva, ki pripovedim daje dodaten čar. Idealno bi bilo, na kar me še vedno spomnijo mnogi delavci iz tovarne, da bi sama stavba na Spodnjem trgu postala muzej. Tako bi na najboljši način ljudem približali tovarno klobukov, njene zaposlene, postopke dela in izdelke. Tovarna niso le stroji, ampak jo na prvem mestu predstavljajo ljudje. Imeli so znanje, ki je bilo potrebno za izdelovanje odličnih končnih izdelkov, in ga prenašali na mlajše generacije. Ljudje so ključni, zato sem prepričana, da se z njihovimi zgodbami predstavlja tudi dediščina tovarne, od katere je danes ostala le še stavba na Spodnjem trgu, ki bo za mnoge vedno Šešir, in proizvodi tovarne, ki jih nekateri še hranijo doma.

Kako ste pristopili k delu, k izboru sogovornikov?

Najprej sem pristopila do nekdanjega direktorja Miroslava Pinteriča, ki mi je predlagal nekaj zaposlenih, nekatere so mi svetovali stari starši in nekdanja zaposlena Ana Žorž. Zlasti sem govorila s starejšimi, ki so svojo celotno delovno dobo preživeli v Šeširju. To je bila tudi moja želja, saj so skupaj s tovarno prestali marsikaj in so si v mnogih letih dela nabrali številne izkušnje, o katerih so mi govorili. Delali so v različnih oddelkih, od kožarne, kjer je potekalo najgrše delo v tovarni, do valjarne, mokrega oddelka, laboratorija, »klobučka«, kot se je imenoval damski oddelek, šivalnice, ekspedita ... Poleg nekdanjih zaposlenih sem govorila tudi z nekaterimi njihovimi sorodniki, ki so mi pripovedovali, kako se sami spominjajo dela svojcev v tovarni klobukov.

So na Šešir gledali z nostalgijo? Česa so se spominjali?

Od posameznika do posameznika se razlikujejo odgovori na vprašanje, kaj jim je pomenila tovarna in kako so jo doživljali. Za nekatere je bila zgolj zaposlitev, spet drugim je tovarna pomenila vse – Šešir je bil zanje življenje. Nostalgija je seveda pri nekaterih prisotna, spet drugi je nimajo.

Intervjuji so bili sicer polstrukturirani, imela sem nekaj vnaprej pripravljenih vprašanj, a je običajno sledila tudi lastna pripoved. Govorili so o različnih stvareh: splošno o svojem delu v tovarni, kaj je to delo obsegalo in kakšen je bil delovnik, na katerem oddelku so delali, kako so bili povezani med seboj, o tem, da je tovarna sprva organizirala tudi izlete, o nošenju klobukov, o tem, kaj je zanje pomenilo delati v svetovno znani tovarni … Opravila sem deset intervjujev s 13 sogovorniki. Med njimi sem se pogovarjala tudi z dvema, ki sta bila povezana z zadnjim klobučarjem v Škofji Loki, to je Jernejem Tavčarjem.

Najbrž ni manjkalo anekdot in zabavnih dogodkov ...

Eden sogovornikov mi je dejal, da je ena od zaposlenih nosila v Šešir »frišen« kruh za direktorja Galofa in za vodjo »ekspedita«. Ali, da je prodajalka v Šeširjevi trgovini na Mestnem trgu imela na voljo tudi štedilnik za gretje vode, da je lahko potem s paro očistila klobuke. Štedilnik je pogosto uporabljala tudi za kuhanje kavice, da so zunaj pred trgovino z mimoidočimi »kofetkali«. Zanimiva je anekdota, kako so sprva hodili po plače. Gospa mi je povedala, da so dva delavca in šofer odšli na banko na Mestni trg – in to kar z avtom. Prišli so v banko, denar dali kar v cekar – tako da je včasih kakšna kuverta gledala ven, in po možnosti po prevzemu odšli še na sladoled k Homanu. Na vrata oddelkov so namestili listke, da so vedeli, za kateri oddelek gre, in na listku za »klobuček« (damski oddelek) je bila napisala črka Ž, pa ne zato, ker je bil to ženski oddelek, ampak ker so temu oddelku velikokrat rekli tudi živčni oddelek.

Kaj je vas najbolj navdušilo ob zgodbah o nekdanjih časih Šeširja, in kaj ste ob tem spoznali?

Težko bi izbrala le eno stvar, lahko pa rečem, da sem uživala pri terenskem in raziskovalnem delu. Rada prisluhnem pripovedim ljudi, in kot vedno rečem: vsaka informacija je zlata vredna. Navdušila me je navezanost nekaterih sogovornikov na tovarno. Marsikomu je tovarna predstavljala drugi dom, kar nam veliko pove. Skozi zgodbe sem spoznala, da je Šešir vedno bil in vedno bo Šešir – tovarna klobukov, ki stoji na Spodnjem trgu, v kateri se je skrivalo znanje, ki je danes le redko zapisano, v kateri so delale tudi cele družine in v kateri so izdelovali klobuke, znane po celem svetu.

Je v vašem domu še kakšen izdelek iz Šeširja, kaj, kar vas spominja na tovarno?

Doma hranim kaseto, ki so jo posneli v Šeširju, majhen klobuček, velik kot pest, ki mi ga je podarila sogovornica, dve Šeširjevi knjižici, katalog Piccadilly, ki ga je tovarna pripravila, ter Šeširjevo kuverto. Poleg tega pa stara mama hrani še kar nekaj klobukov tovarne Šešir.

Na kakšen način bodo zgodbe zaposlenih predstavljene širši javnosti?

Vse zgodbe so zvočno posnete, sama sem jih tudi transkribirala. Zbrala sem tudi slikovno gradivo – slike klobukov, ki so jih imeli sogovorniki doma, slike zaposlenih, tovarne, ko so bili v njej še stroji ... Vse bo hranjeno v dokumentaciji in fototeki Loškega muzeja. V načrtu je, da se dve najbolj zanimivi zgodbi posnameta na video, pripravili pa bodo tudi publikacijo o klobučarstvu na Loškem in tovarni Šešir.

Oddajte svoj komentar

Kranj 7°

jasno
vlažnost: 55 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

-3/19

torek

-3/20

sreda

-2/22

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

 

 

OBVESTILA / Jesenice, 7. april 2020

Gornjesavski muzej Jesenice vabi

OBVESTILA / Kranj, 7. april 2020

V Moravske Toplice četrtega oktobra

IZLETI / Kranj, 25. junij 2020

Štiridnevni izlet v Bosno

IZLETI / Kranj, 3. julij 2020

V Romunijo

IZLETI / Kranj, 9. september 2020

Letovanje na otoku Rabu

 

 
 

 

 
 
 

Hvala vsem, ki nesebično pomagate / 11:47, 6. april

Ostanite pozitivni še naprej in vse bo OK, vse naše sanje se lahko uresničijo, če imamo dovolj poguma, da jim sledimo! Naj vas vedno in povsod spremlja sreča, lp.

Kako graditi malo hidroelektrarno / 15:27, 5. april

Kakšno je stanje na tem področju sedaj 2020? So bile kakšne spremembe?Bi lahko kakšen raziskovalni novinar vzel gradnjo malih hidro elektrar...

Upokojenci lahko kupujejo eno uro več na dan / 18:53, 4. april

Po medijih opažam, da precej občin zastonj razdeljuje zaščitne maske gospodinjstvom. Med njimi Kranja ni. Je pa prišla po pošti tiskana barv...

Ne delajmo, kar se dobro sliši. Delajmo, kar je dobro za ljudi. / 14:36, 4. april

Ko bo obstajala politika, ki bo za vse državljane enakopravna, bo konec sveta. Ker je to nemogoče.

Življenje v domači občini / 13:45, 4. april

Omejitev gibanja v domači občini je super, končno mav gmaha pred žabarji !

Življenje v domači občini / 12:12, 4. april

Bravo!
Treba se je prilagajat ( biti discipliniran) in ohranit optimizem.
Gospa Jasna, super !

Ne delajmo, kar se dobro sliši. Delajmo, kar je dobro za ljudi. / 09:07, 4. april

Zelo vas peče, ker vi niste na oblasti. Še bolj vas pa peče, ker trenutna vlada dobro obvladuje situacijo. Zato ji je treba metati polena pod noge.