Manjka psov za sprehajanje

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 27. marec 2020 / 17:28  

Vid Naglič s Prebačevega je dvaindvajsetletni študent programa Biodiverziteta na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem. Ta čas v okviru programa Erasmus+ biva v baskovski prestolnici Bilbao, kjer na tamkajšnji univerzi Universidad del Pais Vasco pripravlja diplomsko nalogo. Pogovarjala sva se v začetku tedna, ko je še nameraval ostati v Španiji, a se je zaradi vse slabših razmer kasneje odločil za vrnitev domov.

Na študijsko izmenjavo v okviru programa Erasmus+ ste se prvič podali jeseni 2018. Letos februarja ste se v Bilbao vrnili še za pol leta in ste sprva kljub izrednim razmeram zaradi epidemije nameravali ostati v Španiji in nadaljevati izobraževanje.

Ko sem prvič prišel na univerzo v Bilbao, nisem imel velikih pričakovanj, zame je bilo predvsem vse novo, študij pa izkušnja več. Potem ko sem doma opravil vse izpite, sem v Bilbao prišel napisat še diplomsko nalogo. Dobro sem se ujel s tukajšnjim profesorjem in se pridružil njegovemu oddelku, ki se ukvarja s preučevanjem življenja netopirjev, kar me – glede na to, da se ukvarjam tudi z jamarstvom – še posebno zanima. Zato sem sprva mislil ostati, a sem se - glede na to, da smo tu vse dni zaprti v stanovanju, pa tudi po posvetu s starši - odločil za vrnitev domov.

Razmere v Španiji so ta čas še posebej kritične. Koliko spremljate stanje v državi in koliko v Sloveniji. So ukrepi pri vas podobni kot v domovini?

Tu smo bolj v Baskiji kot v Španiji. Baski veliko dajo nase in se ne počutijo preveč Špance. Običajno dvakrat na dan preberem njihove novice na spletu, da sem na tekočem z dogodki, sicer pa nisem preveč odvisen od novic, ki po navadi res niso najbolj spodbudne, saj to lahko hitro preraste v anksioznost. Bližje so mi informacije domačinov, tu imam namreč skupino prijateljev, s katerimi se družim, obiskujem jame in podobno. Pridružil sem se tudi vaterpolski ekipi v lokalnem klubu. Dva Baska sta bila na Erasmusu v Sloveniji in preko njiju sem se integriral v sicer zaprto baskovsko družbo. Kar se tiče stanja v Sloveniji, po spletu spremljam televizijo in po Skypu izvem novice od domačih.

Po mojem so ukrepi tukaj podobni kot v Sloveniji. Nikogar ni na ulici, vsi se držimo doma, ven gremo le v trgovine. Pred dnevi sem se že mislil povzpeti na hrib nedaleč od mesta – nekaj čez 1000 metrov nadmorske višine, tri do štiri ure hoda, je priljubljena pohodna točka domačinov. Pa me je prijatelj opozoril, da na glavnih poteh policija opravlja kontrole, zato najbolj vztrajni že iščejo alternativne poti. Jaz sem misel na to raje opustil. Prava uspešnica so tu domače živali. Ven greš lahko le, če pelješ na sprehod psa. Ponudba teh v oglasih se je povečala, bili pa so tudi primeri, ko se je kdo znašel s plišastim psom na povodcu. Sicer policija tudi po megafonih sporoča, naj ne hodimo ven, vojakov pa na ulicah ni.

Kako v Bilbau poteka študij?

Sam sicer ne opravljam izpitov, saj sem se posvetil predvsem pisanju diplomske naloge. Sodelujem s profesorjem in njegovim oddelkom na univerzi. V petek, 13. marca, smo se zadnjič dobili, preden so prekinili predavanja in zaprli univerzo. Dogovorili smo se o delu in sodelovanju v prihodnjih dneh – slišimo se po Skypu, sicer pa vsak raziskuje in dela doma. V kontaktu sem z doktorsko študentko, večkrat pa se slišiva tudi s kolegom, s katerim piševa podobni diplomski nalogi. Poleg tega imam po spletu ob ponedeljkih in sredah še ure španščine, ki jih tujim študentom brezplačno ponuja univerza. Študenti imajo sicer ure po internetu, kar ni ravno najboljša rešitev, saj bodo tako ali tako študijsko leto najbrž podaljšali v poletje.

Dolgčas?

V najetem stanovanju živim z dvema sostanovalkama, Indijko Nishto in Cami, ki prihaja s Floride, obe pa delujeta v mednarodnem programu in poučujeta angleščino. Ni nam dolgčas in imamo kaj početi. Včasih plešemo salso, na ozek balkon smo si prinesli blazine s foteljev, kjer potem skupaj prebiramo kakšno knjigo, dekleti tudi radi rišeta, poskušamo kaj zanimivega skuhati … Sicer pa je to čas, ko lahko narediš kakšno stvar, za katero prej nisi imel časa. Včasih se do trgovine sprehodim malo naokrog, da sem vsaj malo zunaj. Po potrebi se zapeljem tudi z metrojem. Javni promet je za zdaj še vedno na voljo.

Vas je strah virusa, ki se je po Italiji v zadnjih dneh še posebno razširil tudi v Španiji?

Niti ne. Mogoče bi me bilo bolj, če bi bil sam, tako pa sem s sostanovalkama, ki ju sicer poznam šele mesec in pol, a vendarle smo na istem in se v redu razumemo. Mislim, da je reakcija ljudi tu nekoliko blažja kot v Sloveniji. Nekoliko smo morali spremeniti siceršnji življenjski slog, ampak kar gre.

Če bi v teh razmerah potrebovali recimo zobozdravnika ...?

Sicer imam že od doma urejeno zdravstveno zavarovanje, bi pa seveda najprej o tem, kako in kaj, vprašal koga od prijateljev domačinov. So zelo solidarni in uslužni, pomagali bi mi, če bi kar koli potreboval. Tu v naselju ljudje vsak večer ob osmih na balkonih zaploskajo delavcem, ki delajo v bolnicah in javnih službah, medtem ko smo drugi doma. Pozdravljamo se čez ulico, se smejimo, otroci rišejo risbice jih dajejo na okna ...

Rekli ste, da v diplomski nalogi obravnavate netopirje. Menda naj bi prav ti prinesli korona virus med ljudi?

So neke razlage na to temo, a ni nič zanesljivega. Mogoče bo prav iz tega naslova, četudi seveda iz povsem napačnega razloga, zdaj več denarja za raziskave netopirjev. To so sicer zelo drobne živalce, najmanjši lahko tehtajo zgolj pet ali šest gramov, ki živijo tudi trideset let. Tu smo v dneh, ko smo se lahko še gibali v naravi, v neki jami naleteli na skupino več kot devetsto netopirjev. Znanstveniki jih tu že desetletja spremljajo.

Kaj v Bilbau najbolj pogrešate?

Najbolj pogrešam doma skuhano turško kavo. In nikjer tu ni moč dobiti bučnega olja, medtem ko je olivnega na pretek.

(Kot je včeraj povedal Vid Naglič, so ga na slovenski ambasadi v Madridu uvrstili na letalo, ki bo iz glavnega mesta poletelo v soboto, sam pa upa, da se bo po koncu izrednih razmer lahko čim prej vrnil v Bilbao in dokončal začeto delo.)