Slovenka in avstralska neskončnost s kolesa (2)

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Prosti čas / sreda, 1. april 2020 / 14:17  

Bernarda Jurič je ena tistih, ki brez športa enostavno ne morejo. Zanjo je šport enako, kot sta voda in zrak za večino. Zato ni čudno, da jo imajo nekateri za izjemno, drugi za nenavadno žensko, dejstvo pa je, da je prva Zemljanka, ki ji je uspelo v enem letu prekolesariti pot od zahoda do vzhoda in od severa do juga Avstralije.

Zaupa nam, da v otroštvu punčke niso bile ravno njena domena. »Komaj si lahko predstavljam, kako se je počutila moja mama, ko je spoznala, da se njena deklica raje igra s kladivom in žeblji kot s punčkami. Kolikor se spomnim sama – in po pripovedovanju staršev – sem imela samo tri: eno iz cunj,  eno čisto navadno in eno malce boljšo, ki je odpirala in zapirala oči, dokler je ni pokvarila moja radovednost.« Nadaljuje, da se ni ukvarjala s tekmovalnimi ali ekstremni športi. »Rada sem kolesarila, želela sem trenirati smučanje, pa mi starša tega nista mogla omogočiti, so pa smuči še vedno moja prva ljubezen.«

Ko pa je šport začel postajati del njenega življenja in je vse bolj silil v ospredje, se spominja, da domači njenih podvigov pravzaprav sploh niso povezovali z ekstremi, šele ko so drugi začeli o njih govoriti na ta način, so morda začeli drugače gledati na vse skupaj.

Ideja, da napiše knjigo, je bila Bernardina. »Lotila sem se je takoj po vrnitvi s prve avstralske avanture IPWR, a nisem bila najbolj zagreta za pisanje, saj sem v mislih že kolesarila po vertikali sever–jug, ki sem jo začela 15. novembra 2018. Po zaključku obeh avantur sem se lani potem resno lotila pisanja in knjigo zaključila avgusta 2019,« razlaga. To je bilo ravno pred njeno tretjo kolesarsko dirko po Avstraliji, kjer je v 17 dneh in petih urah prevozila okoli tri tisoč kilometrov na gorskem kolesu in po popolni divjini. »Ta se vsakokrat začne drugje, vedno pa na morski obali, medtem ko je cilj vselej Uluru, sveta skala domorodcev v središču Avstralije, najslavnejši monolit na Zemlji,« razloži.

Bernardina knjiga 12.000 kilometrov greha je bila nared za prvo predstavitev lani novembra. Izšla je v samozaložbi. Avtorica v njej opisuje pot od Pertha do Sydneyja in od Cape Yorka do Wilsons Proma. Piše o pripravah, kolesarjenju, bolečinah, srečanjih z živalmi in ljudmi, o avstralskih cestah pa tudi o temah, ki so pritegnile njeno pozornost z vidika gradbeniške stroke: o nadomestnih habitatih, vodovodu, bitumnu.

»Na poti sem imela vse možne vremenske razmere: temperaturo tudi do 47 stopinj Celzija, brutalen veter v prsi, pihalo je tudi osemdeset kilometrov na uro, dež je lil, kot da se je utrgal oblak, temperature so čez noč padle na ničlo ... Razdalje med točkami oskrbe so bile lahko več kot dvesto kilometrov. Na zadnji avanturi z gorskim kolesom se je razdalja med točkami oskrbe z vodo podaljšala na več kot petsto kilometrov, do najbliže trgovine na osemsto. Od živali pa so me spremljale oziroma sem srečala vse možne vrste kač, krokodile, divje svinje, dinge, divje konje, kamele, milijone glav govedi, srake in še bi lahko naštevala.« (Se nadaljuje)