Vedno je rada nastopala

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / torek, 14. april 2020 / 16:42  

Tara Zupančič je več kot le dekle z malih ekranov. Pravi, da je globoko v sebi rokerica, Indijanka, tudi boemsko plat ima. Dobro se znajde v vlogi dame. Ker je odraščala na vasi, kjer se je veliko družila s fanti, ji je nekaj te divjosti ostalo. In ravno od tu črpa dodatno moč za stvari, ki jih srečuje v življenju.

Vodenje plesne oddaje Zvezde plešejo je bilo pravzaprav začetek Tarine želje po opravljanju tovrstnega dela. Poznamo jo tudi iz oddaje POP IN, kjer ravno tako čaka, da se bo lahko vrnila v studio.V oddaji Zvezde plešejo bi jo letos spremljali že četrtič, če vmes ne bi posegla epidemija covida-19.

Gre za zelo zahteven projekt, pravi Tara. S sovoditeljem Petrom Polesom predstavljata most do gledalcev. In ob tem, ko odkrivata druge in predstavljata pare gledalcem ter se srečujeta z različnimi situacijami in čustvi, odkrivata tudi sebe. S to oddajo se je Tara prvič soočila z marsikatero nalogo, ki jo prinaša voditeljsko delo. »Ukvarjaš se z drugimi, a v resnici se ves čas ukvarjaš s sabo. Zame je to delo tudi osebnostna rast, saj se veliko stvari zgodi za kamero, preden se šov sploh začne v živo. Se pa sezone seveda razlikujejo, ljudje prinašajo nove energije, nove zgodbe in s tem kreirajo vibracijo same oddaje,« pravi brhka Gorenjka z Bohinjske Bele, ki živi v Ljubljani. »Na Bohinjski Beli sem živela samo kratko obdobje, večinoma na Bledu in v Ribnem, nekaj časa tudi v Radovljici,« razloži. Na Gorenjsko se rada vrača, še doda.

Tari ni nikoli zares dolgčas. Veliko stvari jo zanima in še pred delom na televiziji je precej risala in ustvarjala. »Pravzaprav sem risala personalizirano kozmetično pohištvo za luksuzne kozmetične znamke in skozi to delo sem se priučila vsega, česar mi ni dal študij. Sedaj se lotevam kreiranj – iz reciklažnih materialov in še marsičesa.« V tem času se je začela učiti igranja kitare, ki jo ves čas kliče; bere knjige, ki so rezervirane za poletje; začela je celo pisati knjigo, malo ureja vrt in okolico, riše na kamne in cvetlične lončke, posluša glasbo in razmišlja pozitivno.

Kot otrok je Tara želela postati policistka. Zasmeji se: »No, poleg bojevniške princese Ksene seveda.« Ker imajo v družini odlično Mileno Zupančič, bi bila morda tudi igralka, a se je kasneje bolj navdušila nad oblikovanjem. Že takrat jo je zanimalo ogromno stvari. Vedno pa je vedela in čutila, da je človek nastopanja. »Ko sem prvič stopila v televizijski studio, mi je takratni producent rekel: ''Ko enkrat okusiš televizijo, te zasvoji.'' In imel je prav.«

Sodeluje tudi s podjetjem Tricikel, ki izdeluje torbe in druge dodatke iz recikliranih materialov. »Tam imam linijo grafik in potiskov, ostalo je delo mojih ''partnerjev''.« Bolj jo mika notranje oblikovanje in oblikovanje gospodinjskih ali drugih dodatkov za dom.

Je velika ljubiteljica in zagovornica živali. Na tem področju je tudi dobrodelna. Zadnja leta ji sicer dela družbo mačka Arwen, rešena z jeseniških ulic, od nekdaj pa si želi dolgodlakega škotskega ovčarja. Nasmehne se, da verjetno zaradi vseh filmov o Lassie, ki si jih je ogledala neštetokrat.

Kar se tiče ljubezni in razmišljanja, da so Tari glasbeniki kot partnerji v življenju namenjeni, pravi takole: »Glasbeniki so ljudje, ki imajo močno karizmo. So ustvarjalni, svobodomiselni, igrivi, strastni, topli in prav vsi dobri po srcu. To so kvalitete, ki bi jih zaznala pri vseh ljudeh in bi me privlačile, ne glede na to ali znajo brenkati in peti. Priznam, da sem se v vseh teh letih naučila, da je bolje povedati kaj manj kot preveč. (smeh) Mislim, da je ljubezen, poleg strahu najmočnejše čustvo na svetu, ki pa se izrazi takrat, ko sami z dejanji do nekoga drugega pozabimo na svoje lastne želje in namere. Takrat ljubezen postane brezpogojna in doseže svoj pravi namen.«

Kako pa gleda na prihodnost? Po njenem občutku bo situacija, v kateri smo se znašli, trajala do jeseni in je na to že malce pripravljena.

»Vse skupaj je nepredvidljivo, ampak me to ne navdaja s strahom. Celo obratno, mislim, da bomo iz tega izšli z neko novo modrostjo, pa ne tako zelo poetično, ampak bolj praktično. Mogoče bomo spoznali, kaj si v resnici želimo, komu želimo sploh posvečati svoj čas. Zato puščam načrtom možnost, da se v tem času razjasnijo bolj kot kdajkoli prej.«