Sodelavci pri knjigi: (od leve) Tea Kregar, Martin Ramoveš, avtorica Marica Mrak in Urška Ramoveš / Foto: Primož Pičulin

Bilo je nekoč od Zminca do Gabrka

Knjiga Marice Mrak Bo že kok, še zmeri je blo kok se bere, kot je zapisano v naslovu – v Hollywoodu bi po njej nemara že posneli film. Včasih nas le drobni zapisi ali anekdote, za katerimi se nemalokrat skrivajo kompleksne zgodbe, popeljejo v čas, ki so ga še ne tako dolgo tega živeli v spodnjem delu Poljanske doline. In podobno še kje po Gorenjskem, le z drugimi imeni krajev, domačij in ljudi.

»Prav v tistem delu okoli Brodov, kjer Marica živi skoraj vse svoje življenje, se poljanščina prelevi v škofjeloščino. »Ravno pri naši hiši smo bili bolj orientirani na poljansko stran, naši kasneje priseljeni sosedje pa na škofjeloško. Tako smo se večkrat pošalili, da se pri nas kuha ''zjele in mesu'', pri njih pa ''zele in meso'', pa čeprav so hiše le streljaj narazen. Pa še zajec menda teče iz Loke do Brodov, naprej pa ''zejc''.«

Sledim navodilom predhodnega telefonskega pogovora. »Še pred mostom čez Soro zavijete desno na staro cesto proti Brodem, Gabrku, Logu in naprej v Poljansko dolino. Naša hiša ima številko 27 in je zadnja v Zmincu. Nemogoče zgrešiti.« Pa bi se z mislijo na vsa domača imena za posamezne dele vasi, okoliška polja in travnike, gozdove in griče, odseke cest in poti ter predele ob reki iz knjige z naslovom Bo že kok, še zmeri je blo kok domačinke Marice Mrak kaj lahko zmedel, preden sem zapeljal na dvorišče pred njeno hišo tik pod Muretovim gričem ob cesti ne levem bregu Sore.

V drugi sliki – po zapisanih zgodah in prigodah slehernikov iz spodnjega dela Poljanske doline bi kaj lahko posneli vrsto kratkih filmskih vinjet – z gospo Marico sediva ob kavi ter domačem jabolčnem zavitku in se pogovarjava, kako je kaj v Zmincu, vedno bolj pa tudi o tem, kako se je živelo pred pol stoletja in več v njeni družini, med ljudmi na vasi in nasploh v krajih, o katerih piše v knjigi, ki jo je izdala lansko jesen, lahko bi rekli tudi sebi v dar ob svoji osemdesetletnici. Marica ne kaže svojih let. Ob zvedavih mislih in iskrivih očeh bi kaj lahko namignil, ali si je šele zdaj v pokoju lahko vzela čas za pisanje knjige.

Pove, da je že več kot četrt stoletja minilo, odkar se je ob nastopu slovenske države predčasno upokojila. »Pravijo, da ni pomembno, kako visoka je pokojnina, ampak kolikokrat jo dobiš,« doda v zanjo značilnem duhovitem tonu, ki ga prepoznam iz knjige. Najprej je deset let v Lučinah poučevala na razredni stopnji več let tudi celodnevno, nadaljnjih 22 večinoma tretji razred na matični osnovni šoli v Gorenji vasi, nekaj let potem še »iz pokoja«. Učiteljica na gorenjevaški šoli je tudi njena hči Urška, prav tako mojstrica govora in besede pa je mlajša hči Klara, katere glas slišimo na Radiu Kranj. »Ah, moji hčeri. Vedno me za kaj ''naštimata'',« se navidezno pritoži; da se sama sicer raje drži bolj v zadnji vrsti in ne sili v ospredje, čeprav je kar dejavna v škofjeloškem upokojenskem društvu, kjer vodi igro križem kražem.

Da spomini ne gredo v pozabo

A vsaka upokojena učiteljica seveda ne napiše knjige. Marico spomnim na vrstice enega od zapisov v uvodnem delu knjige, v katerem se spominja starega očeta po materini strani Franca Sovinca, Hkavcovega oča, ki je bil prav poseben mož. Berem: »Ob večerih se je odpravil v kamro spat precej prej kot mati, ki je imela še polno dela z otroki in živalmi. Da ne bi pozabila na svojo večerno dolžnost, jo je opomnil: ''Pol nej se pa kmal pride …'' Zanimivo je, da je oča to povedal v pasivu. Takih in podobnih zgodb je polno v mojem spominu. Ko smo jeseni 2016 imeli srečanje rodbine Sovinc, sem zapisala nekaj spominov na stare starše Franca in Katarino, in jih povedala zbranim. Bilo je obilo smeha in želja, kako bi bilo dobro take zgodbe zapisati, da se ohranijo za prihodnje rodove,« o prvih spodbudah za pisanje pripoveduje gostiteljica.

K pisanju so Marico dodatno usmerjali pogovori s slavistko in etnologinjo ddr. Marijo Stanonik, s katero jo je povezal zet Janez Ramoveš. Stanonikova ji je pomagala z navodili in nasveti, kako zapisovati spomine iz preteklosti, za kar ji je zelo hvaležna.

Pokaže do zadnje strani popisan rokovnik. »Kakšni dve leti sem si delala zapiske. Prečrtani so šli v objavo, tisti, ki niso, so ostali zunaj. Včasih je bila dovolj le ideja ali droben preblisk, ki sem ga podaljšala v kratko zgodbico, anekdoto … Vse, kar je v knjigi, je tukaj zapisano na roko. Znam pisati hitro in lepo, kar mi je ostalo še iz šole, kjer sem pazila, da so otroci znali prebrati za menoj. Včasih sem kaj zapisala tudi sredi noči, če sem le imela zraven papir in svinčnik. Potem se je kar naenkrat nabralo zgodb za celo knjigo,« razlaga Mrakova; da sta jo hčeri pri pisanju vseskozi spodbujali. Obe sta sproti prebirali zapisano, Klara je zapise pretipkavala v računalnik, Urška pa je kasneje prevzela urejanje knjige, poiskala je prave ljudi, ki so jo oblikovali in natisnili. Da je knjiga pravi družinski izdelek sta z ilustracijami pripomogla vnuk Martin Ramoveš in njegova partnerka Tea Kregar.

Tako je bilo življenje na vasi

To so velike zgodbe o velikih ljudeh, piše na zadnji strani knjige. »Pisanje sem črpala iz svojega spomina, od zgodb, ki mi jih je pripovedovala mama, do spominov na čas mojega otroštva, ki so še danes zelo živi, pa tudi siceršnjega življenja v spodnji Poljanski dolini,« o temah za pisanje razlaga avtorica knjige in dodaja za primer zgodbo, ko si je tako zelo želela vnetja slepiča: »Mama mi je pripovedovala, kako se ji je vnetje zgodilo v mladosti, in ko mi je omenjala čudne dotlej neznane besede, kot so bolnica, narkoza, operacija, sem si zelo želela tudi sama vse to spoznati od blizu. Vedno, kadar me je bolel trebuh, je mama pomislila na vnetje slepiča, sama pa sem komaj čakala, da se to zgodi tudi meni. Takoj po vojni se mi je ''želja'' uresničila. Odpeljali so me v Ljubljano v bolnico in prav nič prijetnih spominov nimam na to. Nekaj svojih spominov sem soočila s tistimi brata Janeza Krmelja, eno od zgodb sem dopolnila s pripovedovanjem sestrične Ane Dolinar, nisem pa recimo zbirala zgodb naokrog po okolici.«

Knjiga je razdeljena na več delov. Na začetku avtorica predstavi svoje rodbinske zgodbe, v najbolj obsežnem delu knjige pa se spominja svojega otroštva med drugo svetovno vojno in njenih mladih let po vojni. Že res, da je pisanje povezano z njenimi lastnimi spomini in doživetji, hkrati pa nam ponuja širšo sliko nekega časa na vasi, ko je prebivalstvo razen na večjih kmetijah pestilo pomanjkanje, ko je bilo priti čim prej do kruha pomembnejše kot izobrazba, beremo o povsem drugačnih otroških igrah, kot jih poznamo danes. Marica piše, kako so nabirali gobe in borovnice za odkup, kakšen luksuz je bil, če je bilo pri hiši kolo ali radio, da v njihovih krajih ni manjkalo kač in celo lovcev nanje, pa o cerkvenih praznikih, ki so bili še zlasti za otroke vselej poseben dogodek. Zanimive so zgodbe o nenavadnih dogodkih, smrtih, strahovih, vražah, v katere so verjeli vaščani.

V drugem delu knjige nas avtorica iz svoje družine popelje v širše okolje vasi Zminec, Brode in Gabrk, opisuje nekatere domačije, zanimive ljudi iz preteklosti, predvsem pa prigode, ki potujejo naprej s krajevnim izročilom. »To je del, v katerem pišem o raznih vaških nagajivostih. V težko življenje so ljudje vedno vnašali tudi vedrino, saj so tako lažje preživeli,« pravi Marica in pojasni, kako so Zminčani dražili prebivalce Brodov, da imajo v tolmunu v Sori bobra – pibra. Zato so jim rekli pibrovci. Brojci jim niso ostali dolžni in so jim posvetili pesmico: »Zminčani vriskaja, kurji drek stiskaja, nej ga le stiskaja, saj je mehak!«

V zadnjem delu pa so zabeležene zanimivosti, o katerih so ljudje govorili in vanje verjeli. Recimo, da se že po joku pozna, kakšnega spola je otrok. Dečki so se menda oglašali tobaaaak, tobaaaaak, deklice pa kofeee, kofeeee.

»V zaključku sem dodala še prepise pisem, ki jih je stric Anton Krmelj iz Amerike pisal mojemu očetu Martinu. Iz njih spoznamo, kako težko življenje je bilo v tamkajšnjih rudnikih in kako je pogrešal dom. Tu pa sta še dve pismi strica Janeza Krmelja, ki je živel v Trstu.«

Zgodbe je napisala, ne komentirala

Marica Mrak v zgodbah predvsem opisuje življenje v svojih domačih krajih, ki jih dobro pozna, a se pri tem ne opredeljuje. Tudi ko gre za vojni čas. »Naj bodo partizani ali domobranci, oboji so prišli in nam pobrali, če so bili lačni. Enkrat eni drugič drugi,« zatrjuje Mrakova, ki dogodkov iz preteklosti v pisanju ne komentira, ob tem pa dodaja, da je marsikatero dogajanje kdo drug mogoče videl z drugačnimi očmi kot ona. »Nič zato, pa naj napiše po svoje.«

Odziv na knjigo je dober, ljudje jo berejo z zanimanjem, da jim je všeč tudi zato, ker je napisana na humoren način. »Taka sem, marsikaj rada obrnem na humorni način,« pravi Marica Mrak, ki na pamet zna marsikateri odlomek iz Tavčarjeve Visoške kronike, za katero pravi, da je njeno sveto pismo. Kljub temu pa pravi, da se nima za Poljanko, da Zminec pač spada pod Škofjo Loko. »Je pa res, kadar pridem na zgornji konec doline, bom govorila bolj po poljansko, v Škofji Loki pa, ne da bi se zavedala, ravno obratno.«

Ko zaprem zadnjo stran Maričine knjige, se v mislih sprehajam po krajih, ki jih opisuje, čez posestva velikih kmetij, ki jih ni več, opazujem ostanke bajt, v katerih je živel ta in ta posebnež, ona nesrečna družina, se ustavim pri grobljah, če se tam še kače kotalijo v kroglah, posedim pred tistim starim hrastom … Kakšni so v resnici ti kraji, kako je bilo tam nekoč in kako je danes? »Bo že kok, že zmeri je blo kok,« bi rekla Micka Krmelj, ki je zgodbe pripovedovala svoji hčeri Marici, ona pa jih je napisala, da bi jih »videli« tudi mi.

Oddajte svoj komentar

Kranj 5°

jasno
vlažnost: 96 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

4/18

nedelja

8/23

ponedeljek

9/24

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

IZLETI / Strahinj, Duplje, 31. maj 2020

Pohod po Udin borštu

RAZSTAVE / Škofja Loka, 2. junij 2020

Žiri, čevljarsko mesto

IZLETI / Kranj, 2. junij 2020

Kolesarski izlet

IZLETI / Kranj, 7. junij 2020

Na Srednji vrh nad Završnico

IZLETI / Kranj, 25. junij 2020

Štiridnevni izlet v Bosno

IZLETI / Kranj, 29. junij 2020

Na letovanje v Izolo

IZLETI / Kranj, 3. julij 2020

V Romunijo

IZLETI / Kranj, 9. september 2020

Letovanje na otoku Rabu

 

 
 

 

 
 
 

Manj raka ali manj obravnav? / 16:27, 30. maj

Avtorica članka, ko se je začela korona je takrat svet obstal. Zdravniki so povedali, da se vsi ukvarjajo s pandemijo in, da vse druge diagn...

Počivalšek: zlorabe so nesprejemljive / 09:40, 30. maj

Ejga švaba, kva vam je mask zmanjkalo v Nemčiji al so švabi škrti?

Počivalšek: zlorabe so nesprejemljive / 22:53, 29. maj

Z prijateljico še srečava vsak drugi dan seveda negre Brez poljubov, še bolj sva zdrava kot pred Corono.

Počivalšek: zlorabe so nesprejemljive / 22:51, 29. maj

Ljudje božji kako ste naivni kakšno Korona,neki če nebi bilo te epidemije bi isto toliko Ljudi umrlo,Jaz delam pri potrebujem zavodu v Nemči...

Počivalšek: zlorabe so nesprejemljive / 18:22, 29. maj

Sivolasi brezzobi debeluh iz NIJZ -ja ne ve, da je Zdravc nabavil preveč mask in dokler zaloga rahlo ne poide, Jelko vztraja, da so maske obvezne...+ umivanje nog !
TOP LISTA NADREALISTA :)

Nova realnost v turizmu / 18:20, 28. maj

Jelko pravi, da če bo v jeseni virus mutiral si bo obvezno umivati tudi noge !

Podaljšali rok oprostitve najemnin / 16:49, 27. maj

Po seji pa gredo v gostilno in skupaj sedijo za isto mizo !
FAKINGBULŠIT