Iz malega v veliko mesto

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 11. maj 2020 / 09:55  

Irena Herak je Tržičanka, natančneje iz Bistrice pri Tržiču. Tam je živela do svojega 18. leta, potem se je preselila v Ljubljano. Sedaj že več kot štiri leta živi v Beogradu. »Oziroma v Zemunu, kar je za nas, Zemunce, velika razlika,« smeje pove.

V Beograd je Ireno Herak pripeljala ljubezen. Sedanjega partnerja je spoznala, ko je bila na službeni poti. V Sloveniji je delala v medijih: »Pet let kot fotoreporterka za Gospodarski vestnik, pa skoraj enajst let za časnik Finance. Deset let sem bila tudi uradna fotografinja popularne skupine Perpetuum Jazzile. Ko sem prišla v Beograd sem bila brez službe, veliko sem fotografirala in vmes spoznala veliko zares krasnih ljudi, ki so mi ponudili priložnost za fotografiranje. To so bili predvsem Slovenci, ki imajo ali vodijo podjetja tukaj. Nekatere sem poznala od prej, z drugimi se mi je pot križala tukaj.« Kasneje ji je usoda namenila novo pot, nadaljuje. »Spoznala sem ljudi na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu. Eno leto sem nadomeščala tajnico in osebno pomočnico veleposlanika, pomagala pa sem tudi na področju kulture. Ko se je to obdobje končalo, sem dobila zaposlitev kot svetovalka za kulturo in medije, kar je zame velik izziv in mi je v veselje, saj povezuje moje tri velike ljubezni: kulturo, Slovenijo in Srbijo.«

Irena ni veliko razmišljala, ko je prišlo do vprašanja o selitvi v Beograd. Spakirala je svoje stvari in se podala novim zgodbam, ljudem, kulturi ... naproti. Selitev v velemesto je ni obremenjevala. »Mogoče tudi zato, ker sem jih že obiskala in obožujem velika mesta. Imela sem čas, da Beograd raziščem po dolgem in počez, ko pa sem prišla v Zemun, ki je ena izmed beograjskih občin, sem se vanj v trenutku zaljubila. To je bila poleg partnerja že druga ljubezen v Srbiji. Privlačijo me reka Donava, ki teče mimo nas, drugačna kultura ljudi, energija. Tukaj je bil konec Avstro-Ogrske, to čutiš pri ljudeh, arhitekturi. Lahko bi rekla, da je vse bolj sproščeno kot pa v centru Beograda. Eden od šokov pa je bil zagotovo slab zrak, na katerega se še vedno nisem navadila.«

Tudi z jezikom ni imela težav. »Cirilica je bila kar velik izziv, mešala sem srbske in hrvaške besede, vendar se hitro navadiš, samo poslušati moraš in čim več brati. Seveda pa se z jezikom vedno dogajajo zanimive stvari. Recimo med enim prvih obiskov tržnice, me je branjevka naslovila s ''sin'' ... Celo pot domov sem se spraševala, če sem videti kot moški. Veliko smeha je bilo, ko mi je moj Dragan razložil, da tako tukaj (predvsem starejši) kličejo mlajše moške in ženske.« (smeh)

Novega koronavirusa v Srbiji najprej skoraj nihče ni jemal resno, šele ko so začele prihajati žalostne in pretresljive zgodbe iz tujine, so se začele stvari spreminjati. Irena verjame, da so bili sprejeti ukrepi v Srbiji potrebni. »Najprej smo se čudili fotografijam praznih trgovin in nakupom ogromnih količin toaletnega papirja, a je to kmalu postal vsakodnevni prizor tudi pri nas. Toaletni papir, moka, sladkor, olje. So bile pa trgovine zares ves čas dobro založene.«

Sedaj se stanje tudi pri njih umirja. So že odprli frizerske, kozmetične salone, nekatere fitnes centre, igrišča, parke. »Ravno so se odprli bari in restavracije, kar je večina težko pričakovala. Občutek imam, da se bo z gostinskimi uslugami življenje vsaj delno vrnilo v normalo. Zopet vidiš ljudi na ulici, kar je bilo prejšnje tedne redkost. Vidiš nasmejane obraze, še vedno pa manjkajo objemi in poljubi. Najbolj odmevna pa ostaja policijska ura, ki so jo sicer vmes tudi omilili. Ta ukrep pa je seveda v danem trenutku prinesel spremembe v naš vsakdanjik. Sama sem takrat sprejela odločitev mirno in iz nastalega jemljem zase najboljše – čas sem namenila sebi.«