Viljamovka, slivovka in druge zgodbe

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 17. maj 2020 / 09:19  

Leto 2014 je bilo za Božidarja zelo nesrečno leto. Ne le da jim je žled uničil večji del gozda, zbolela je tudi mama. K zdravniku so jo odpeljali šele, ko je bilo že prepozno. Z očetom sta ostala sama.

»Takrat sem bil star 42 let. Delati se mi že dolgo ni več ljubilo, kar sem dobil sociale, sem zapil. Včasih sem kakšen evro izmaknil tudi očetu, če je bil nepazljiv, pa denarja ni pravočasno skril pred menoj. Bil je zajedljiv, siten starec, ki me je poniževal, kar pomnim. Zanj nikoli nisem bil človek, zmeraj le usrane, lenuh, brezdelnež, pokvarjenec, zajedavec, sramota in podobno. Nikoli me ni maral in to mi je tudi večkrat povedal.

Če pravi, da sem gnida, bom pač gnida! V mladosti sem se še trudil. Malo tudi zaradi mame, ki ji pri očetu grobijanu ni bilo lahko. Ko sem šel po srednji šoli v službo, sem prišel z dežja pod kap. Tudi šef je dobil piko name, sodelavci pa so se norčevali. Danes vem, da tudi zato, da so mu nekam lezli, a takrat, ko sem imel polno glavo zmerljivk še od doma, nisem bil ravno srečen. Za povrh sem imel smolo tudi pri ženskah. Niso me marale, ker sem bil precej neroden, direkten, brez dlake na jeziku. Če mi je bila kakšna všeč, sem ji takoj povedal, da bi rad z njo spal, to jim pa ni bilo prav.

Ko mi je bilo ''zafrkancije'' dovolj, sem čez noč nehal hoditi v službo. Nekaj časa sem se skrival v hosti, potem pa sem se odločil, da je bolje, če grem v bife. Pivo, kozarček žganja, kavo, stranišče, malo debate s sotrudniki ... Pa v istem vrstnem redu od začetka. Dan je hitro minil, le domov sem prišel vsak dan bolj nažgan. Alkohola sprva nisem dobro prenašal, saj sem bil hitro pijan. Možgani so mi vsaj še toliko delovali, da sem pazil, da v kakšnem jarku nisem obležal. Ata je bil zaradi pijače jezen name, mama ga je kakšen dan komaj ukrotila, da se me ni tudi fizično lotil. A meni je življenje v omami postajalo vedno bolj všeč.

Nekoč smo se na prvomajskem kresovanju pijani kot mavre pošteno stepli. Po nesreči sem padel vznak in z glavo udaril v parobek. Odvlekli so me v bolnišnico, menda so me komaj rešili, ker sem imel notranje krvavitve. Star sem bil kakšnih trideset let, pogovora z zdravnico pa se spominjam, kot bi se odvijal danes. Bila je mlada, a zelo resna ženska. Dejala mi je, da še ene podobne nesreče ne bom preživel. Bila je tudi prva, ki me je opomnila, da sem alkoholik z vsemi možnimi znaki, od tresavice do napihnjenih jeter, holesterola, visokega krvnega tlaka. Bil sem globoko užaljen. Jaz pa alkoholik! Zdelo se mi je, da mi tudi ona dela krivico. Povedal sem ji, da na dan za več kot dvajset današnjih evrov nisem nikoli popil. Prepričevala me je, naj se grem zdravit. Jaz pa zdravit! Vsa dolina bi se mi smejala in se iz mene norčevala!

Prva stvar, ki sem jo naredil, ko so me odpustili, je bila, da sem šel na pivo. Prav pogrešal sem ga. Pa ga nisem spil do konca, že se mi je začelo v glavi neznansko vrteti. Občutek, da sem kar nekam padal, pa se nisem mogel za nobeno stvar prijeti, me je malo prestrašil. Četudi je začelo močno deževati, sem jo mahnil proti domu. Premočen do kože sem se zavlekel na peč, kjer me je našla mama. Niti toliko moči nisem imel, da bi se preoblekel. Kako je zvlekla premočene cunje z mene, nisem nikoli vprašal.

Nekaj časa sem potem dal mir. Vse sem prenesel, le občutka, da se izgubljam, da nekam padam in padam – tega pa ne. Malo sem pomagal očetu pri pripravi drv za zimo, malo sem skrbel za koze. Mama me je naučila, kako narediti kozji sir, kar dobro mi je šlo od rok. Potem se je začel vame vtikati svak, ker je bil ljubosumen. Rekel je, da ni prav, da mi starši zaupajo, saj jih bom prej ali slej ponovno pustil na cedilu. Ja, vem, že ves čas je računal, da bo ata prepisal kmetijo nanj, da se bo usedel na naše žulje ter bogatel od prodaje lesa. Pred žledom, ki je uničil skoraj vse, je bil gozd lepo raščen in kmetijska zadruga je za les dobro plačevala.

Mami sem tudi obljubil, da si bom našel službo. Ker sem bil brez šoferskega izpita, me nikjer niso marali. Za pometanje cest pa nisem bil ustvarjen. Po drugi strani so me v svojo družbo ponovno začeli vabiti prijatelji, s katerimi smo zabijali čas v bifeju zraven železniške postaje. Ko sem prvič popil steklenico piva, ne da bi se mi vrtelo v glavi, se mi je zdelo, da sem na konju. Naročil sem še drugo in tretjo rundo. Nič se ni zgodilo.

Bife pa je s tistim dnem ponovno postal moj drugi dom. Ata je spet začel preklinjati, mama je jokala in me prosila, naj neham, češ a ne vidiš, kako smo se lepo imeli. Imel sem gluha ušesa. Največji zmagovalec v tej bitki je bil svak s svojim: ''A vam nisem rekel?!''

Leta 2010 me je zdravje ponovno pustilo na cedilu. Že nekaj časa sem v prsih čutil čudno tesnobo. Najhuje je bilo, kadar sem ležal na vroči peči. Takrat se mi je zdelo, da ne morem niti dobro dihati. S težkim srcem sem se odpravil k zdravniku. Imel sem smolo, da sem naletel na sošolca, ki je nadomeščal osebno zdravnico, ki je bila na porodniškem dopustu. Seveda mu nisem mogel lagati, saj me je poznal kot star denar! ''Božidar, šel boš na zdravljenje! Ni druge rešitve.'' Malo je manjkalo, pa bi mi ušlo v hlače.

Človek obrača, Bog obrne. Že naslednji dan me je pri srcu močno stisnilo. Za umreti stisnilo! Spet sem se znašel v bolnišnici. Zaradi zamašenih žil se mi je zgodil srčni infarkt. Do štiridesetega leta pa mi je manjkalo še nekaj mesecev ... Operirali so me in mi vstavili bypass. Mama je bila takrat že slabega zdravja, zato me je v bolnišnici obiskala le sestra. V obraz mi je vrgla vso svojo zlobo: ''Bolje, da umreš, kot da nam še naprej greniš življenje!''

Ko sem se vrnil domov, je strah pred smrtjo še tičal v mojih kosteh. Alkoholu sem se nekaj časa izogibal, potem pa se nisem več mogel premagovati: srknil sem požirek, ga povaljal po ustih in izpljunil. Na ta način sem kar nekaj časa goljufal strast po alkoholu, ki mi ni dala spati.

Potem je umrla mama in svet se je tudi meni postavil na glavo. Nič več ni bilo potuhe, nikogar, ki bi skrbel zame, mi pral, kuhal, hodil ponoči gledat, ali še diham. Denarja nisem imel, ker bi oče raje skočil v prepad, kot da bi mi ga dal, tako sem mu šel na živce. Vedno pogosteje je tudi omenjal, da bo vse skupaj prepisal svaku. Bal se je, da bi, če bi kmetijo izročil meni, vse zapil.

Dne, ko je svak stopil v hišo in me nagnal s peči, ne bom nikoli pozabil. Oče je stal zraven njega in kimal. ''To bi moral storiti že sam, pa zaradi mame nisem!'' mu je dejal.

Za tri mesece sem bil na varnem in preskrbljen, saj sem se res šel zdravit. Kaj sem pa hotel drugega? Sobo sem si delil z nekim arhitektom, finim človekom. Ko so ga obiskali prijatelji, so mu zmeraj prinesli nekaj alkohola. Ni ga hotel deliti z menoj.

Malo pred koncem odvajanja od alkohola sem spoznal Renato. Ker me ata ob vrnitvi ni niti pohvalil, sem prosil Renato, ali se lahko preselim k njej. Nisem dolgo zdržal. Obe z mamico sta imeli veliko psihičnih težav, tako da sem se po treh tednih ponovno vrnil k atu. Doživel sem šok: svak je obnavljal hišo, vse je bilo v razsulu, nisem imel kje bivati. Šel sem do župana in mu povedal, kakšna krivica se mi godi. Z občine so poklicali svaka in mu zagrozili, da bo imel opravka s policijo, če se ne bo nehal ''zaj...'' z menoj. Skoraj ves mesec sem spal na kozolcu, preden sem se lahko vselil v svojo nekdanjo sobo. Še dobro, da so mi pomagali na Rdečem križu z nekaj pohištva! Pijem ne več, saj nimam denarja. Svak mi večino socialne pomoči pobere za stroške. Včasih mi kakšen evro posodi Renata, včasih mi pomagajo dobri ljudje. Morda si bom poiskal službo, ne vem še. Zaradi bypassa se hitro utrudim.«

(Konec)