Diamantna zakonca Tršan

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Prosti čas / četrtek, 21. maj 2020 / 10:43  

V soboto sta v ožjem družinskem krogu praznovala šestdeseto obletnico poroke zakonca Tršan, mama Justina in ata Vinko oziroma Vincencij.

Justina Zevnik se je rodila leta 1937 v Mavčičah pr' Anžet, kot se je reklo po domače. Ker je bila njena mama šivilja, oče pa zidar, sta ji nekako lahko omogočila šolanje. Dokončala je srednjo ekonomsko šolo v Ljubljani. Da je bila to za tiste čase resna izobrazba, nam povedo sinovi. »Ni ji bilo lahko. Vsak dan, poleti in pozimi, se je najprej s kolesom odpeljala do Medvod, kjer je šla potem na vlak za Ljubljano,« nadaljujejo.

Soproga Vincencija oziroma Vinka je Justina spoznala, ko je bila kasneje na praksi v živilski trgovini. Vinko je leto dni starejši od nje, rodil se je v Valburgi pri Smledniku pr' Markovc, kjer je tudi odraščal. Prihaja iz številne družine, doma je bilo kar enajst otrok. Njegov oče je bil zelo pobožen mož, a po duši trgovec. Ob rojstvu vsakega od otrok je nekako zbral denar in kupil nekaj zemlje zanj – naj je bil to travnik, njiva ali gozd. »Drugače pa jim ni bilo lahko. Menda so bili večkrat lačni kot siti,« še izvemo.

Kasneje se je Vinko izučil za trgovca in hitro napredoval v poslovodjo trgovine.

Tršanova sta se poročila leta 1960. Najprej sta nekaj časa stanovala na Justininem domu v Mavčičah, v eni sobi, nato pa sta se odločila, da na Orehku sezidata hišo, kjer živita še danes.

Kmalu po poroki so prišli sinovi: Marko, Vinko, Peter in Jure. »Mama in ata sta vedno govorila, da je treba otroke spraviti do kruha,« pravijo fantje, ki so prav vsi pridobili fakultetno izobrazbo. »Ata pa je kasneje še dodal, da želi, da imamo fantje tudi vsak svojo hišo – in tako tudi je,« povedo.

Seveda pa vse skupaj ni bilo lahko. Po poroki namreč ni bilo denarja in zato se je Vinko odločil, da bo šel za trgovskega potnika. Delal je za trgovsko podjetje Prehrana, kasneje je bila to ljubljanska Emona, pokrival pa je celotno Istro in slovensko obalo. Tako naj bi bilo dolgih 14 let. V nedeljo je Justina pripravila pet ali več belih srajc in v ponedeljek je Vinko sedel za volan svojega »fička« ter se odpravil na teren. »Ni bilo klime, ni bilo avtocest. Vračal se je konec tedna. Mama pa se je doma ''pobijala'' z gradnjo hiše in nami, navihanimi mulci,« se spominjajo sinovi.

Vinko je ostal trgovski potnik do upokojitve, Justina je najprej službovala v financah v Goričanah, upokojitev pa je dočakala v Savi Kranj.

»Mama in ata sta svoje življenje posvetila svojim otrokom. Vse odrekanje je šlo za naše šolanje, kasneje se je varčevalo za gradnjo naših hiš. Nista si veliko privoščila. Nedeljsko kosilo v gostilni je bil že velik luksuz. In še danes je tako. Živita skromno in še vedno razmišljata o otrocih – in vnukih. Odkar sta v pokoju, pridno urejata velik vrt, tako da zelenjave ne zmanjka. Obenem pa sta našim družinam v veliko pomoč pri odraščanju naših otrok oziroma njunih vnukov Luke, Miha, Ane, Eve, Jureta in Mance,« pravijo sinovi, ki se pošalijo, da je pomoč mišljena v smislu: gremo k mami nekaj pojest, potem pa nas bo ata peljal, kamor bo treba.

Zadnje leto in pol zakoncema Tršan veselje v hišo prinašata tudi pravnuka Beti in Brin, v prihodnosti se jima bo verjetno pridružil še kakšen.

Justina in Vinko Tršan sta šestdeseto obletnico poroke praznovala konec tedna v ožjem družinskem krogu. Če ne bi bilo koronasituacije, bi sinovi tudi kaj ušpičili, tako pa so poskrbeli le za kakšno malenkost in objavo v našem časopisu, na dan praznovanja pa je bila najprej maša na Bregu ob Savi v res ožjem družinskem krogu, potem pa so nazdravili pri Rekarju na terasi, v dovoljenih okvirih seveda.