Nadomestna mama

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 23. maj 2020 / 17:43  

Z Mojco sva se rodili istega leta. Vsaka na svojem koncu, skupno je nama zgolj to, da sva bili rojeni doma. Njeno otroštvo je bilo nadvse srečno, polno lepih spominov. Imela je mamo, nekaj bratov in starejšo sestro, ki je skrbela zanjo, kot bi bila njen lasten otrok.

»Ata in mama sta bila zelo povezana. Morda zato, ker je bil ata vojna sirota, mama pa je, kar je bilo za tiste čase malo nenavadno, odraščala kot edinka. Lahko sta se naslonila le drug na drugega in ne tudi na sorodnike, kot je bilo marsikje v navadi,« pripoveduje Mojca.

»Imeli smo manjšo kmetijo, a jo je vodila mama. Ata je bil izučen tesar in ga skoraj nikoli ni bilo doma. Daleč naokoli ni bilo hiše, za katero ne bi on stesal lesenega ostrešja! Nekoč me je vzel s seboj. Morala sem se igrati v pesku, ki je bil od stavbe, na katero so moški vlekli trame, precej oddaljen. Z odprtimi usti sem opazovala očeta, ki je spretno skakal po strehi, med tramovi sem in tja. Zdel se mi je velik junak, saj se ni bal višine, tako kot sem se je jaz. Domov sva se vrnila šele v temi. Posadil me je na kolo, me ogrnil s suknjičem, potem pa kar brez luči vijugal po makadamski poti. Iz ust mu je dišalo po viljamovki, da mi ne bi bilo dolgčas, je požvižgaval eno od narodnih pesmi. Mama je naju že čakala na pragu. Dvignil me je, da se me je lahko oklenila in me stisnila k sebi. ''Salamo sem jedla in tudi piškote!'' sem se ji pohvalila. Ona pa me je le objela in nič drugega. Sestra me je potem v čebru umila in me odpeljala v zgornjo sobo, kjer sva spali v zakonski postelji dedka in babice. Deske na hodniku so zelo škripale. Ko sem bila budna, ni bilo moteče, le ponoči, ko je šel kdo od staršev na stranišče, so me zmeraj predramile.

Mama je pred vojno obiskovala tečaje kuhanja. Potekali so v bližnjem samostanu. Tam je spoznala dve prijateljici, s katerima se je sem in tja videvala vse do svoje smrti. Zagrebčanki je bilo ime Neva, gospe, ki se je poročila v manjši kraj pri Gorici pa Maksimilijana. Spominjam se praznovanja Marijinega vnebovzetja. Že zarana, malo po četrti uri, smo mama, sestra in jaz odšle na pot. Po kakšnih desetih prehojenih kilometrih smo se pridružile preostalim romarjem. Vso pot smo molili in prepevali Marijine pesmi. Do Brezij je bilo še daleč … Četudi sem bila utrujena, nisem tarnala. Sestra mi je na skrivaj stisnila v roko čokoladico, za kar sem ji bila zelo hvaležna. Na Brezjah sta na mamo čakali še obe prijateljici iz mladosti. Bilo je strašno vroče, me pa smo imele na sebi zakmašna oblačila, ki so se kar lepila na potno kožo. Gospa Neva me je poklicala na stran in mi izroči manjši zavitek. ''Ker si tako lepa in pridna pupika!'' mi je rekla. Podarila mi je muf, ki sem ga bila neizmerno vesela! Kljub temu da je bilo vroče kot v peklu, sem vanj vtaknila obe roki, da me je še bolj grelo. Muf je bil narejen iz zajčje kože, zdel se mi je božanski! Vsak večer, ko sem šla spat, sem ga stiskala k sebi. Škoda, da mufi danes niso več v modi ...

Enkrat samkrat je oče dovolil, da je mama obiskala Maksimilijano. Ne vem, zakaj mu ni bila všeč. S seboj je morala vzeti mene, da bom ''pazila'' nanjo. To je, po očetovi logiki, pomenilo, da bom doma zašpecala vse, kar se bo v Gorici dogajalo. V dar sem dobila veliko punčko v svetlo modri oblekici. Igrala sem se z njo, zraven pa sem žvečila žvečilne gumije ter jedla bombone. Očitno je bilo sladkarij preveč za moj želodec, ki jih ni bil vajen. Pobruhala sem Maksimilijanino zofo in preprogo, kar ji ni bilo čisto nič všeč. Da bi bila mera polna, se je na poti domov pokvaril avtobus, poln sitnih in razdražljivih potnikov. V Ljubljano smo prispeli z dveurno zamudo. Ata, ki je naju ob uri čakal, je bil prepričan, da sva ostali v Gorici čez noč. Kar sredi noči sva se odpravili peš proti domu. Na srečo nama je ustavil neki tovornjak, ki je naju zapeljal vse do božjega znamenja na začetku vasi. Takrat je bilo prvič in zadnjič, da se je hiša tresla zaradi prepira med očetom in mamo.

Kljub temu da sem imela mamo zelo rada, ata sicer tudi, a sem se ga včasih, ker je bil precej strog, tudi malo bala, je bila sestra Martina najpomembnejša oseba v mojem življenju. Spali sva v isti sobi, v isti postelji. Pogosto me je zvečer stisnila k sebi, včasih je pri tem tudi jokala. Ni imela ne prijateljic ne fanta, samo mene. Neštetokrat mi je povedala, da ji pomenim vse na svetu. Ona je bila tista, s katero sem se pogovorila, ko sem dobila prvo menstruacijo, ko sem se zaljubila. Zmeraj mi je govorila, da je najprej šola, potem zabava, nato šele fantje. Verjela sem ji, čeprav je bila zelo preprosta ženska. Bila sem edina pri hiši, ki sem imela rada knjige, gledališče, risanje. Lahko sem ustvarjala ves ljubi dan, pa mi ni bilo nikoli dolgčas. Sestra je bila nora na različna pričevanja ljudi, ki jih je ali pa tudi ni poznala. O vsakem človeku je znala povedati malodane vse, in to od rojstva naprej. Verjela je, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Če je kdo od mojih sošolcev kakšno ušpičil, je skomignila z rameni, češ kaj moremo, saj je bil tudi njegov oče zelo enak. Ni prenesla laži, zato sem morala dobro paziti, da ji nisem lagala. Kakšen dan bi bilo prav prijetno izreči kakšno manjšo laž, pa bi imela doma mir in bi lahko brala, če bi hotela. O lažnivcih je imela enako slabo mnenje kot o moških, ki so poročeni, pa vseeno zapeljujejo mlada dekleta.

Sestra je bila moja priča na poroki, postala je krstna botra mojima sinovoma. Možu je bilo včasih nerodno, ker se mu je zdelo, da jo preveč ''forsiram''. ''Zakaj ne povabiš tudi mame in bratov, zakaj samo sestro?'' mi je včasih očital.

Nekoč sem obiskala mamo in jo kar naravnost vprašala, ali se počuti zapostavljeno, ker sva s sestro tako veliki prijateljici. Objela me je in me previdno stisnila k sebi, ker sem bila spet noseča in sem bila precej obilna. ''Ti moja ljuba Mojca, čisto prav je tako, kot je. Samo to ti povem, nič drugega!'' je rekla.

Ko sem rodila tretjega otroka, je mama hudo zbolela. Imela je težave z odvajanjem vode, hudo aritmijo in sladkorno bolezen. Nekoč sva jo obiskali obe s sestro. Bila je že zelo slaba, njeno napihnjeno telo je pokrivala samo rjuha. Bala sem se bolezni, smrti, bala sem se, da nas bo zapustila. Želela sem pobegniti, pa sem zaradi spodobnosti ostala. ''Čas bi bil, da ji poveva,'' je rekla mama moji sestri. ''Ne morem iti s tem grehom na drugi svet.''

Vsake besede se spomnim, kot bi se zgodilo danes. Tri ženske smo sedele v spodnji hiši, kamor so prestavili mamino posteljo. Pri svojih 32 letih sem izvedela, kdo sem, čigava sem in kako je do tega prišlo.

Moja prava mama je bila sestra Martina. Zanosila je pri 14 letih. Ko je za njeno nosečnost izvedel ata, ji je ukazal, naj se do poroda skriva v hiši, mama pa si je pod obleko in predpasnike podlagala blazine, saj ljudje za greh niso smeli izvedeti. Pri porodu je pomagala babica, brez katere v tistih časih kmalu po vojni otroka ne bi mogli vpisati v matično knjigo. Več kot dvajset let ji je oče plačeval za molk. Koliko, nisem nikoli izvedela.

Ata in mama sta naredila vse, da za skrivnost ni nihče izvedel. Upala sta, da se bo Martina lahko poročila in srečno živela. Žal se to ni zgodilo. Travme, ki jih je doživela z moškim, ki ji je naredil otroka, so bile prehude. Do konca življenja je ostala samska, najprej je skrbela zame, potem za moje otroke – svoje vnuke. Bila jo je ena sama dobrota. Nikomur ni storila hudega, rada je pomagala tudi drugim ljudem, kolikor je le mogla. Povedali so mi, da je bilo pred vojno in po njej veliko podobnih zgodb. Če še kdo pozna kakšno o nadomestnih materah, bom vesela, če jo pove!« je zaključila svojo zgodbo Mojca.

(Konec)