Dekle z obrtniško žilico

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / sreda, 1. julij 2020 / 14:48  

Zalka Radikovič bo 1. septembra letos dopolnila 88 let. V začetku junija je na vrtu svoje hiše v Kranju pripravila simpatično srečanje nečakov in nečakinj, povabila pa je tudi bratranca Darka.

Zalko smo za krajši pogovor ujeli, tik preden se je odpravila na Hrvaško. Bo sama vozila, nas je zanimalo. Ni namreč dolgo, kar je postala vdova, in pravi: »Res več kot dvajset let nisem vozila, a sem dovoljenje podaljševala. Ravno sva z možem kupila nov avto, ko je zbolel in avto je potem stal v garaži. Pa sem razmišljala, ali bom sedaj za vsako žemljico prosila ljudi, naj mi jo pripeljejo ... Nima smisla, sem si mislila.« Opravila je vse zdravniške preglede, se odločila za nekaj ur vožnje pri inštruktorju in obnovila znanje.

Otroštvo je Zalka preživela v Tupaličah pri Preddvoru, njen dekliški priimek je Kokalj. Doma je bilo pet otrok, štirje bratje in ona. Danes so vsi bratje že pokojni. »Oče Jernej je bil obrtnik, sedlar in tapetnik, doma iz Križev pri Tržiču; mama Angela pa z Vrhpeči na Dolenjskem,« pripoveduje Zalka. Osnovno šolo je naredila v Preddvoru, se vpisala naprej, potem pa je službo dobila na takratnem okraju v Kranju, kjer je bila tajnica pri načelniku za finance. Kasneje je delala tudi v Ljubljani na policiji. Še ko je bila zaposlena v Kranju, je spoznala svojega moža. Nasmehne se, da bi morali s prijateljico na neki tečaj, a sta šli raje plesat – in tako je spoznala Franja. Zasmeje se, ko se spomni, kako je bil ata doma hud, ker je takrat že imela fanta. Ko se je poročila, je imela 24 let. Imata sina, ki mu je ravno tako ime Franjo, danes pa ima Zalka tudi dve vnukinji, Saro in Hano.

Zalkin mož Franjo je prišel v Slovenijo leta 1952. Doma je bil iz Koprivnice blizu Varaždina. Kot smo omenili, sta se z Zalko srečala v Ljubljani na plesu, preskočila je iskrica. Nekaj časa sta potem živela v Ljubljani in okoli leta 1960 je Franjo ponovno odšel s trebuhom za kruhom v Nemčijo. Dve leti kasneje se je za njim odpravila tudi Zalka. Čez čas sta se Radikovičeva podala v gostinstvo, čeprav o tem nista vedela veliko. V mestu Sindelfingen v Baden-Württembergu sta imela gostilno, Zalka kasneje še kavarno. Pravi, da so ljudje radi zahajali k njej, z nekaterimi je stike obdržala do danes. Jezik ji ni delal težav. »Med okupacijo sem obiskovala nemško šolo v Preddvoru. Nismo smeli govoriti slovensko. Sicer sem vmes jezik že pozabila, a sem v Nemčiji kaj hitro 'prišla nazaj'.«

V Nemčiji sta Radikovičeva ostala skoraj 15 let. V Slovenijo se je najprej vrnil Franjo, kasneje tudi Zalka. Kupila sta takratno Šilerjevo vilo v Kranju, v njej Zalka živi še danes.

Franjo se je v Nemčiji izpopolnjeval v ključavničarstvu, pripoveduje Zalka, in ko sta v Kranju odprla obrt, je ta hitro zaživela. »Franjo je namreč prišel nazaj z znanjem, ki ga takrat tu še ni imel nihče,« razlaga Zalka. Ključavničarstvo Radikovič je postalo zelo uspešno, vmes se je podjetje širilo, še danes je v svoji branži prepoznavno ime. Začeli so v enem znamenitem kiosku za ekspresno izdelavo ključev, ki so bili takrat za kranjskim Globusom, nadaljevali v dveh ...

Franjo je Zalko kar hitro vpeljal v posel. Kaj kmalu je tudi že sama znala narediti ključ, ko so postajali vse uspešnejši, pa ji je prav prišlo tudi znanje nemščine. Zalka se pošali, da je njena mama vedno rada rekla, da je po očetu podedovala obrtniško žilico.

Zalka se je junija letos odločila, da bo organizirala posebno srečanje: da bo na enem mestu zbrala vse nečake in nečakinje, povabila pa tudi bratranca. Pri organizaciji srečanja je Zalki pomagal sin, vabilu na srečanje pa se je odzval tudi bratranec Darko. Bila je res vesela, da je srečanje uspelo. Sedaj je pač že toliko stara, pove, septembra jih bo dopolnila 88. »Rojstne dneve sicer praznujemo, vendar so nečaki in nečakinje razkropljeni po vsej Sloveniji,« razloži.

Prišlo jih je 26. Zbrali so se na vrtu Zalkine hiše v Kranju, piknik je uspel, čas je ob druženju hitro minil. »Še sosedje so rekli, kako smo lepo peli,« pove Zalka. Milan Kokalj, eden od njenih nečakov, je namreč kitarist pri Ansamblu Franceta Miheliča.

Če ji bo zdravje dopuščalo, še pove Zalka, bo srečanje prihodnje leto ponovila.