Slovenska partizanska legenda: Pohod 14. divizije nad Loko pri Zidanem Mostu, 12. februarja 1944 / Foto: Jože Petek (1912–1945)

Partizani se vračajo

V mojih mlajših letih so bili partizani »gor vzeti«. Po »prevratu« okrog leta 1990 se jim je dogajalo ravno obratno, njihova vloga v zgodovini se je vse bolj pomanjševala. Junija 2020 pa je izšla knjiga, ki jih vrača na piedestal zmagovalcev v drugi svetovni vojni. To so Partizani zgodovinarja Jožeta Pirjevca …

»Dejal sem si, da ne smem pisati apologije partizanstva, kajti teh je bilo že dovolj, temveč prikazati zgodovinsko resnico v vsej njeni veličini kakor tudi v zablodah, tragiki in zločinih. Svojo pripoved tako sklepam z orisom povojnih zunajsodnih pobojev jugoslovanskih kvizlingov …«

Poglejmo najprej na začetek knjige, v avtorjev predgovor. Začenja ga, kakor sledi. »Nisem iz partizanske družine. Edini zavzet pristaš partizanov v naši hiši v Sežani je bil domači hlapec, ki je proti koncu vojne nemškemu oficirju, podnajemniku, ukradel daljnogled, škornje in revolver. Vtaknil jih je v pomije in odnesel tovarišem v Dane, kjer smo imeli prašiča. Malo je manjkalo, da nas Nemci niso deportirali v Dachau. Moj oče je bil sicer domoljub in je OF tudi finančno podiral, toda komunizma se je bal. Kot kolikor toliko razgledan trgovec ni verjel, da se bosta po zmagi cedila med in mleko. Ko je teta Milka, kmetica v Skopem, ki so ji pravili 'partizanska mati', trdila, da v socializmu ne bo treba nič kuhati, ker bodo z letali iz Moskve dovažali kosilo in večerjo, se ji je porogljivo smejal. Razjarjena je odvihrala domov in moja mama jo je komaj dohitela s košaro, polno hrane, da bi jo pomirila. 'Za vsak primer.'«

Avtor v predgovoru odgovori tudi na vprašanje, kako se je kljub dejstvu, da ni bil iz partizanske družine, pozneje postopoma zbližal s partizanstvom. »Do premika glede narodnoosvobodilnega boja je v moji zavesti prišlo postopoma. Najprej, ko me je starejši prijatelj, Italijan že v drugi generaciji, a z nostalgijo po slovenstvu, prosil, naj ga peljem na kak pomemben partizanski kraj. Pisal je roman o italijanski zasedbi Ljubljanske pokrajine. Šla sva na Bazo 20, kjer dotlej še nisem bil. Ko sem videl roške barake, ki so bile sredi nacistične Evrope središče svobode in upora in so pričale o organizacijski podjetnosti ter državotvornosti partizanov, sem prvič začutil ponos, da sem Slovenec. Rekel sem si, da bi, če bi leta 1941 imel dvajset let, šel v partizane. /…/ Dokončno sem stopil na partizansko stran po osamosvojitvi Slovenije, ko so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v novorojeni državi začele pojavljati revizionistične težnje, ki so skušale visoko ovrednotiti kolaboracionizem in demonizirati partizanstvo.«

Po mojem je glavna odlika te knjige ta, da avtor slovenskega partizanstva ne prikazuje kot neko lokalno zgodbo, ampak jo umesti v mednarodni kontekst, tako jugoslovanski kot svetovni. »Ko sem se odločil, da bom napisal zgodbo o partizanih, sem si rekel, da ne smem narediti napake tistih zgodovinarjev, ki so se osredotočili na dogajanje v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Črni gori in na Hrvaškem, povsem pa ignorirali slovenski in makedonski prispevek k osvobodilnemu boju. Zato sem sklenil zaobjeti v pripoved ves jugoslovanski prostor, čeprav sem se zavedal, da tako razvejene in raznolike tematike ne bo lahko spraviti pod eno streho. To se mi je zdelo potrebno storiti, kajti brez upoštevanja narodnoosvobodilnega boja vseh jugoslovanskih narodov ni mogoče razumeti mednarodnih razsežnosti dogajanja in vpletenosti velikih sil vanj. Tak pristop je zahteval raziskavo širokega zamaha, ki me je popeljala v arhive od Moskve, Berlina in Münchna pa do Londona, Cambridgea, Oxforda in Edinburga ter do Rima. Razkrila mi je, kako organsko se je narodnoosvobodilni boj partizanov vključeval v vojni napor protihitlerjevske koalicije, pa tudi kako usodno so nanj vplivala nastajajoča nasprotja med Vzhodom in Zahodom, ki so začela zoreti že dolgo pred koncem druge svetovne vojne.« (str. 9, 10)

Kljub avtorjevi osebni zavzetosti za partizansko stvar ni njen apologet, ima posluh tudi za usodo njej nasprotnih strani. »Še en trden sklep sem naredil, ko sem se lotil dela. Dejal sem si, da ne smem pisati apologije partizanstva, kajti teh je bilo že dovolj, temveč prikazati zgodovinsko resnico v vsej njeni veličini kakor tudi v zablodah, tragiki in zločinih. Svojo pripoved tako sklepam z orisom povojnih zunajsodnih pobojev jugoslovanskih kvizlingov, prepričan, da teh pobojev ne gre zamolčati, da jih je treba prikazati v vsej njihovi grozovitosti, obenem pa jih umestiti v čas, poln maščevalnosti in sovraštva, ki ga je zaznamoval grozeči spopad z Anglo-Američani zaradi naših meja na Koroškem in Primorskem.«

Da ne bi v tej predstavitvi knjige navajal le odlomkov iz nje, naj zapišem še svojo misel ob njej. Zamika me, da bi parafraziral avtorjev prvi odstavek in zapisal, iz kakšne družine sem podpisani in kakšen je moj odnos do partizanstva. In tako bi lahko storil vsak od nas. Sam zapišem takole: Sem iz partizanske družine. Iz očetove prve družine so bili štirje od sedmih bratov v partizanih. Ata je šel v partizane konec junija 1942 iz Ljubljane, kjer je delal kot krojaški pomočnik. Dodeljen je bil v Drugo grupo odredov, ki je šla ravno takrat južno od Ljubljane čez Polhograjske Dolomite na Gorenjsko. Njen komandant je bil španski borec Franc Rozman - Stane. Na Gabrški gori so jih obkolili Nemci, moj ata pa je bil pri poskusu preboja iz obroča ujet. Ko sem bil še gimnazijec, me je peljal na ta kraj, po gozdni poti nekje na grebenu te gore, med visokimi smrekami. Danes tega kraja ne bi znal najti. Komandant Stane je poslal njega in še enega soborca v izvidnico, da bi videl, ali so tudi v tisti smeri že Nemci. Ti so iz praproti planili nanju, oče se je pod udarcem puškinega kopita onesvestil, soborec pa je sprožil svojo puško in tako oddal opozorilni strel, nakar so ga Nemci ustrelili. Šlo je za poveljniško »logiko«: komandant je žrtvoval dva, da bi rešil celoto. Nemci so ujetnika odgnali v dolino in ga kot kako lovsko trofejo v Poljanah pred gostilno na Vidmu za noge obesili na lipo, tisto, ki pred njenim vhodom raste še danes. Ujetnika so vrh tega okrasili z napisom »Stalinbandit«. Sledila je očetova zaporniška pot, najprej v Begunje, nato v Dachau in od tam v delovno podružnico tega taborišča v Innsbrucku, kje je dočakal konec vojne. Rešilo ga je to, da je bil rokodelec. Njegovemu sinu bi se godilo slabše …

Kaj hočem reči v gornjem odstavku? Da po svojem poreklu tudi sam pripadam partizanskemu gibanju, kot urednik in publicist pa moram do njega vzpostaviti kritično distanco in imeti posluh tudi za resnico partizanski nasprotne strani. Sicer pa je slej ko prej tako, da zgodovino pišejo zmagovalci …

Oddajte svoj komentar

Kranj 6°

delno oblačno
vlažnost: 92 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

1/17

nedelja

5/12

ponedeljek

5/9

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

GLEDALIŠČE / Bohinjska Bela, 17. marec 2024

Muzikal Kekec

OBVESTILA / Koroška Bela, 17. marec 2024

Križev pot na Ajdno

GLEDALIŠČE / Breznica, 17. marec 2024

Čarodej Jan

GLASBA / Predoslje, Stražišče, 17. marec 2024

Spustite me pod kovter, gospa Markham

OBVESTILA / Šenčur, Preddvor, 18. marec 2024

Umovadba, muzicirajmo skupaj, tombola

OBVESTILA / Šenčur, Preddvor, 19. marec 2024

Umovadba, muzicirajmo skupaj, tombola

IZLETI / Cerklje, 19. marec 2024

Planinski izlet DU Cerklje

PRIREDITVE / Begunje, 20. marec 2024

Vaje za ohranjanje gibalne sposobnosti

 

 
 

 

 
 
 

Že zdaj učenje materinščine / 13:19, 17. marec

Delo, 14, 3. : "Združenje ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije je na včerajšnjem sklepnem dnevu strokovnega posveta pripravilo ra...

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 17:17, 14. marec

Bilo je posnetih kar nekaj filmov po resničnih dogodkih, ko so sestre pomagale na smrt bolnim. Bilo je kaznivo dejanje, evtanazija ki je enako dejanje, pa baje ni.

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 11:09, 12. marec

Pri evtanaziji ne rabiš zdravnika. Medicinska sestra je dovolj.

Dražja pomoč na domu / 15:29, 8. marec

Pozdravljeni, članek nič ne omenja, za koliko se je z novimi cenami oskrbovalkam (in oskrbovalcem seveda) bolj povrnila veljava njihovega dela, kot omenja g. župan.

Spomin na bombardiranje / 20:35, 7. marec

Ohraniti je treba tudi spomin na 7 učenk in učiteljico, ki so umrli pri eksploziji v takratni meščanski šoli 29. novembra 1944 . Spominska ...

Dan Civilne zaščite / 10:16, 5. marec

Čisto enostavno! V Sloveniji je človek, biciklist, ki ni in ne bo do smrti drugega Slovenca povabil ali z njim šel na kavo. Ali je vredno to...

Dan Civilne zaščite / 18:40, 3. marec

Prav v tem segmentu je človek nerazumljiv. Rad priskoči na pomoč in pomaga drugim v nesreči kar je prav. In v sklopu Civilne zaščite, lahko ...