Šenčurski dogodki

Besedilo: Dr. Jože Dežman
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. julij 2020 / 10:11  

Šenčurski dogodki 1932, 1941–1945, 1945–1950, 1975, 2016 je naslovljena spletna razstava, ki je na spletni strani Gorenjskega muzeja na ogled od letošnjega aprila dalje.

Spletna razstava Šenčurski dogodki je posledica pandemije. Od konca aprila 2020 si jo lahko ogledate na spletni strani Gorenjskega muzeja.

Razstava je imela in še ima veliko odzivov. Vsebine, ki smo jih ponudili na ogled, so mnoge obiskovalce vsaj delno presenetile. Večina jih je bila zadovoljnih, da so se lahko opredeljevali do dejstev, ki jim še niso bila znana, oziroma jih je razstava spodbudila k novim ali spremenjenim možnim pogledom na dogodke, osebe. Če seštejemo, potem lahko rečemo, da sporočila tistih, ki so bili zadovoljni s predstavitvijo, daleč presegajo izraze nezadovoljstva.

Da bi se javnost laže opredelila do Šenčurskih dogodkov, naj jih na kratko opišem.

Šenčurski dogodki 1932, Šenčurski proces 1933

Med diktaturo kralja Aleksandra je katoliška Slovenska ljudska stranka prešla v opozicijo. Leta 1932 so vladajoči liberalci organizirali zborovanja. Nanje so drli tudi pristaši Slovenske ljudske stranke in jih razbijali. Napetosti so dosegle vrhunec v Šenčurju 22. maja 1932, ko je bilo prerivanje že blizu spopada z orožniki. Slišali so se vzkliki, kot sta: »Živela samostojna Slovenija, živela republika. Živela republika, dol s kraljem.« Potem je bil pred sodiščem za zaščito države v Beogradu v začetku leta 1933 Šenčurski proces, ki je bil najbolj odmevno politično sojenje Slovencem v Kraljevini Jugoslaviji. Enajst obsojenih na tem procesu, med njimi tudi šenčurski župan Anton Umnik, je dobilo skoraj devet let zapora, eden je bil kaznovan le z globo. Konec leta 1932 je SLS objavila še Slovensko deklaracijo/punktacije z zahtevami za več slovenskih pravic in potem na volitvah prevzela popolno oblast v Dravski banovini.

1941–1945

Šenčur je bil zlasti po prizadevanju Franca Štefeta prikazovan kot partizanski kraj, vse ulice v Šenčurju imajo partizanska imena. Če preštejemo šenčurske žrtve, pa ta podoba ne zdrži več. Šenčur je namreč vas, kjer je bratomorni spopad zahteval več žrtev kot sama okupacija. Če so šenčurski komunisti (Mlakarji, Štefeti …) s somišljeniki žrtvovali vse, da so sprožili upor, pa so z umori uglednih ljudi v letu 1942 obrnili številne ljudi proti partizanskemu gibanju. Tako na pokopališču v Šenčurju nemo pričata o razkolu partizanski spomenik žrtvam in farna spominska plošča zamolčanim žrtvam, ki si nemo stojita nasproti.

Če so v ljudski/socialistični Sloveniji v Šenčurju našteli 18 žrtev, pa je po podatkih popisa Inštituta za novejšo zgodovino na seznamu vsaj 81 žrtev s krajem bivališča Šenčur. Temeljni pozabljeni skupini sta padli prisilni mobiliziranci v nemški vojski in umorjeni vojni ujetniki, nekdanji domobranci. Prvih je bilo med smrtnimi žrtvami 17, drugih pa kar 26.

Kljub temu pa imajo vse ulice v Šenčurju, poimenovane po posameznikih, partizanska imena. Postavljamo vprašanje, ali ni to pretirano. Posebej se sprašujemo, ali je primerno imeti ulico, poimenovano po komaj mladoletnem mladeniču, ki je zapisan v zgodovini predvsem kot morilec vsaj dveh oseb.

1945–1950

Šenčur je po koncu druge svetovne vojne usodno zaznamovala že smrt po vojni umorjenih nekdanjih domobrancev. Njihove družine so bile diskriminirane, segregirane, stigmatizirane. Nekaj vodilnih šenčurskih družin so uničili stalinistični sodni procesi. Omenimo sodbo družini Rabič in zaplembo njihovega premoženja, zlasti imetja Franca Rabiča, morda najbogatejšega Šenčurjana. Na dolgoletne zaporne kazni so bile obsojene Kristančeve ženske, njihovo imetje zaplenjeno. Pri njih se je 2. maja 1948 ustrelil Marjan Brodar, da ga ne bi aretirali. Ni še povsem jasno, ali je bil 28. aprila udeležen pri umoru ljudskega poslanca Vinka Mojškerca v Bizoviku. Skupino kmetov, ki so se upirali kolektivizaciji, so poslali na prisilno delo.

Šenčurska noč 1975

Eden od ideoloških temeljev Socialistične federativne republike Jugoslavije je bilo geslo o bratstvu in enotnosti. Pod to fasado pa je tlelo, na jugoslovanskem jugu bolj kot v Sloveniji. Toda tudi v Sloveniji so prihodi velike množice predvsem nekvalificiranih delavcev z juga sprožali napetosti. Oblasti so skrbno pazile, da ne bi prišlo do nacionalističnih izpadov med narodni in narodnostmi. Pri tem so s politično-policijsko represijo bolj spodbujale kot umirjale strasti. Pretep na fantovščini 14. novembra 1975 med Dalmatinci, ki so živeli v razpadajoči bajti v Šenčurju, in domačini ni povzročil ne hujših zdravstvenih posledic niti velike materialne škode. A po politični intervenciji se spremenil v sojenje, eno odmevnejših sojenj zaradi domnevnega slovenskega šovinizma. Slovenci so bili vnaprej obsojeni, njihovih zagovorov niso upoštevali.

Šenčurski upor 2016

Leta 2016 je v Evropo prodiral velik val prebivalstva z območij, kjer so ljudi ogrožale vojne, oblasti, lakota, revščina. Evropske oblasti se niso znašle. Tudi slovenska država se je lomila pod silno množico, ki je drla čez južno mejo. Med načrti Vlade RS za sprejem beguncev je bila tudi ureditev sprejemnega centra za imigrante v opuščeni prodajalni Baumaxa v Šenčurju.

Proti temu so se množično uprli tako Šenčurjani kot številni drugi Slovenci. Na ljudskem zborovanju 20. februarja 2016 se je zbralo okoli tri tisoč ljudi.

Protest pri Baumaxu je uspel. Vlada RS je opustila načrte za sprejemni center za imigrante v Šenčurju.

Posebnost šenčurskega protesta leta 2016 je, da je bil osrednji medijski dogodek. O njem so poročali številni mediji, dobil je veliko pozornost v razpravah in objavah na svetovnem spletu.

Sožitje, odpuščanje …

Seveda Šenčurski dogodki niso zelo enostavna snov, vsekakor pa zaslužijo, da vstopajo v javni spomin in da jih raziskujemo še naprej, se pogovarjamo o njih, saj so pogledi nanje lahko tudi zelo nasprotujoči si. Če je kdo kulturno bojno razpoložen proti krščanstvu, težko priznava zasluge katoliške Slovenske ljudske stranke. Če kdo v drugi svetovni vojni vidi le upor proti okupatorju, težko sprejme silovitost državljanske vojne, ki usodno zaznamuje tudi Šenčur. Tudi dejstva o titoističnemu terorju v stalinistični fazi titoizma šele vstopajo v javni spomin. Prav tako izrazi slovenskega nacionalizma v vseh izbranih šenčurskih dogodkih za del javnosti niso lahko sprejemljivi, posebno oni iz let 1975 in 2016.

Prav v tem je dragocenost Šenčurskih dogodkov: da nas podražijo in vabijo k dialogu, ki preizkušanju svojih stališč in razmerij do sveta. Ponujajo nam možnost, da preverjamo dejstva, svoja razmerja do njih, da odkrijemo, kako naša stališča soglašajo s soljudmi ali se razlikujejo od njih. In že smo pri tem, da nam tak dialog odkriva tudi možnosti za spravne spremembe: ali imamo prav, moramo kaj spremeniti, smo se sposobni dogovoriti, odpustiti, izboljšati sožitje ...