Atatürk in Erdogan

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 25. julij 2020 / 08:00  

Minila so štiri leta od neuspelega poskusa dela turške vojske, da odstavi predsednika Erdogana. Ob tej obletnici pa največ pozornosti vzbuja Erdoganova odločitev, da bo carigrajska Hagija Sofija spet mošeja …

Atatürk, oče Turkov

Glavna značilnost Erdoganove absolutistične vladavine je, da krepi turški nacionalizem in hkrati ponovno islamizira državo. To pa je ravno nasprotno delovanje od tistega, ki ga je v svojem času uveljavil Gazi Mustafa Kemal Atatürk, prvi predsednik sodobne republike Turčije (1881–1938). Bil je turški feldmaršal, revolucionarni državnik in ustanovitelj Republike Turčije, katere predsednik je bil od leta 1923 do svoje smrti leta 1938. »Mustafa Kemal se je začel zelo zgodaj ukvarjati s politiko, k temu pa ga je spodbudila beda, v kateri so živeli številni prebivalci Turčije. Skupaj s somišljeniki je organiziral uspešno vstajo in tako dosegel odstop sultana in delovanje parlamenta. Po vojni je nasprotoval zavezniškemu razkosanju Turčije in Turke pozval k boju. Svoje velikopotezne reforme je lahko začel izvajati šele, ko je prišel na predsedniški položaj. Leta 1924 so z ustavo potrdili šest načel njegove politike o moderni turški državi, ki so kmalu postale znane kot »kemalizem« oz. nacionalizem, sekularizem in modernizem. Ti naj bi zagotovili, da sta država in vera strogo ločeni, to pa je pomenilo tudi ukinitev sultanata in kalifata. Načela republikanizma, popularizma in etatizma pa so zahtevala, da interese ljudstva zastopa ljudska stranka in da gospodarstvo vodi država. To politiko je spremljalo še več drugih novosti, ki jih je uveljavil z diktatorskimi pooblastili, te novosti pa so popolnoma in trajno spremenile podobo Turčije. Tako so leta 1926 uvedli civilno pravo, ki je nadomestilo šeriatsko pravo. 25. novembra 1925 je izdal zakon o pokrivalih, ki je predpisoval nošenje pokrival zahodnega tipa. Prav tako je bilo ženskam prepovedano zakrivanje obraza s feredžo, čas, koledar in merske enote pa so prilagodili mednarodnim standardom. Predsednik je leta 1928 namesto arabske abecede uvedel latinsko, leta 1932 pa je bila razglašena enakopravnost žensk, pričela se je tudi reforma univerze. Istega leta je Turčija postala članica Društva narodov. Leta 1933 je predstavil petletni načrt za industrijski razvoj, uzakonil pasivno in aktivno volilno pravico za ženske, leta 1934 pa uvedel še uporabo družinskih imen in priimkov. Njegova smrt je pomenila hud udarec njegovemu režimu, ki se je izkazal kot zelo obstoječ, saj je kljub velikemu pritisku zaveznikov in sil osi preživel posledice II. svetovne vojne.« (Vir: Wikipedija)

Erdogan, novi sultan

Zdaj pa poglejmo še, kdo je sedanji predsednik Turčije Recep Tayyip Erdogan (roj. 1954). »Erdogan je bil med letoma 1994 in 1998 župan Carigrada. Je vodja trenutne turške vladajoče stranke Adalet ve Kalkinma Partisi oz. Stranke za pravičnost in razvoj (AKP), od 11. marca 2003 predsednik turške vlade; 2011 je bil izvoljen v svoj tretji mandat ministrskega predsednika. Leta 2014 je bil izvoljen še za turškega predsednika in po ustavnih spremembah, ki so uvedle v Turčiji predsedniški sistem, je bil julija leta 2018 izvoljen tudi za predsednika z izvršnimi pooblastili (funkcija premierja je bila ukinjena). Po spodletelem vojaškem udaru julija leta 2016, za katerega je obtožil svojega nekdanjega zaveznika in političnega izgnanca, verskega voditelja Fethullaha Gülena, je sprožil množične čistke v vojski, državni upravi in v izobraževalnem sistemu ter univerzah.« (Vir: Wikipedija) V obdobju med Atatürkom in Erdoganom je turška vojska večkrat začasno prevzela oblast, da bi zavarovala Atatürkovo dediščino sekularne turške države. Nazadnje se je to zgodilo 15. julija 2016, vendar je Erdoganu uspelo ta poskus zadušiti in v zadnjih štirih letih svoj položaj še utrditi. Hkrati pa predsednik, ki postaja novi sultan, Turčijo spreminja v državo, ki zaradi njegovega absolutizma in ponovne islamizacije ne more postati članica EU.

Hagija Sofija

To je bila cerkev v Konstantinoplu, prestolnici Vzhodnega rimskega imperija, svoj čas je bila največja v krščanskem svetu. Graditi so jo začeli za časa vladavine cesarja Justinijana I., leta 532, dokončana je bila v petih letih do leta 537. Njeno ime Hagija Sofija pomeni Cerkev svete Božje modrosti. To je nekdanja patriarhalna bazilika, ki so jo otomani po osvojitvi Carigrada leta 1453 spremenili v mošejo, mesto pa preimenovali v Istanbul. Leta 1935 pa je predsednik Atatürk sprejel prelomno in simbolno odločitev, naj mošeja postane muzej. Tako je hotel po svoje prispevati k spravi med islamskim in krščanskim svetom. Kot vemo, pa imamo v novejšem času v obeh svetovih celo vrsto voditeljev, ki njuno razmerje znova in zavestno zaostrujejo.