»Karibianizira« slovansko glasbo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 27. julij 2020 / 10:00  

Saksofonist in skladatelj Jan Kus iz Kranja že več let deluje v New Yorku. Te dni je s svojim ansamblom Slavo Rican Assembly predstavil novo skladbo za prihajajoči album. Govorila sva o glasbi, ki jo ustvarja, glasbenikih in o aktualnem stanju duha v ZDA.

Kakšen dan je danes – sredi julija 2020 – v New Yorku, kakšen veter piha po ulicah »Velikega jabolka«?

Dan deluje precej vroč. Kakšen veter piha po ulicah, pa niti ne vem, že kake štiri mesece sem namreč v prostovoljni ustvarjalni umetniški karanteni. Pri meni piha predvsem klimatska naprava. (smeh)

Je to pravi čas za glasbo? Kaj se dogaja na siceršnji newyorški glasbeni sceni, glasbeniki najbrž nimate dosti možnosti nastopanja, koncertni odri ne delujejo – ali pač?

Ne, ne delujejo. Na žalost vse stoji in tako bo najmanj do januarja 2021. V zadnjem času sem posnel nekaj stvari na daljavo, tu je novo sodelovanje z basistom s Kube in dva posnetka s portoriško latin džez zasedbo Fernando García Band, katere član sem, to pa je tudi vse.

Še dobro, da s koproducentom Danilom Pichardom pripravljam album svoje zasedbe Slavo Rican Assembly, katerega izid je zdaj predviden prihodnjo pomlad. Z njim je res zelo veliko dela, tako da mi na neki čuden način to, da imam veliko časa, še prav pride.

ZDA pretresajo tudi notranji nemiri, v zadnjem času so se vrstili protesti proti rasni neenakosti, tu je volilno leto, ljudje so razdeljeni – kako se to odraža v splošnem vzdušju, še zlasti med umetniki?

Na splošno je situacija v Ameriki ekstremno polarizirana. Vse to se je začelo že z izvolitvijo Trumpa, v zadnjem času pa je, razumljivo, eksplodiralo. Situacija s policijo in rasizmom tukaj je res nedopustna in jo je vsekakor treba popraviti, rešitve pa na žalost niso tako enostavne. Skrbi me, kdaj bo, še posebno v trenutnem vzdušju, ko tudi mediji še kako prilivajo olja na ogenj, prišlo do kakšne prave rešitve. Zelo veliko je izražanja nezadovoljstva – kar je popolnoma razumljivo in pravilno – in tudi simboličnih gest, na žalost pa za zdaj ne slišim preveč izvedljivih rešitev. Vsekakor pa je zelo pomembno, da so ljudje izrazili svoje mnenje in da so se stvari začele premikati. Poglejte si primer Tamirja Ricea ali pa v zadnjem času Breonne Taylor in pa Elijaha McClaina …; vedno sem govoril, da če bi se kaj takega zgodilo v Sloveniji, bi imeli najverjetneje praznik ali pa vsaj spomenik, posvečen temu nedolžnemu otroku … Tukaj pa je, deloma sicer tudi zato, ker je to res ogromna država, kjer se ves čas dogaja »vse«, to nekako postalo že del vsakdanjega medijskega cikla. Grozljivo, ko so se po tej situaciji s Tamirjem stvari, kot vedno, čez kak mesec vrnile v stare tirnice in je bil primer tako rekoč pozabljen v javnosti. Izgubil sem precej upanja, da se bodo stvari kdaj res izboljšale. Ampak zdaj kaže, da je ljudem dokončno prekipelo, kar se mi zdi veliko boljše kot pa nenehna otopelost. Je pa potreben jasen in dobro definiran program rešitev s strani ljudi z avtentično željo po izboljšanju situacije.

Zelo veliko umetnikov izraža svoja stališča skozi svojo umetnost, bi rekel, da nekateri moji prijatelji bolj, nekateri predstavniki hollywoodske elite pa morda malo manj iskreno. Sam pa sicer verjamem v bolj apolitično univerzalno umetnost, ki je umetniško tako močna, da lahko ljudi združi, ne da to pove eksplicitno (in morda kasneje uporabi ta vpliv ter donira bodisi svoj čas bodisi denar, svojo podobo za pozitivne spremembe v svetu). Tudi naš izredno raznovrsten bend, je na primer nastal spontano, ker nas je enostavno združila ljubezen do glasbe in dobre energije.

Člani Slavo Rican Assembly ste ta čas izkoristili za snemanje novega singla. Poslušamo priredbo pesmi Što te nema z besedilom pesnika Alekse Šantića v maniri bosanske sevdalinke? Je pesem izbrala vokalistka Aleksandra Denda, vaša pevka srbskih korenin?

Material smo posneli že v novembru, torej preden se je vse to začelo. Zdaj delamo postprodukcijo – nasnemavanje dodatnih inštrumentov, ki jih bo na tem albumu res veliko, tu so zvočni efekti, zvočno oblikovanje ... Sam sem imel tudi prvo snemanje kot vokalist, in to v španščini!

Pesem Što te nema pa sem izbral jaz, velik del otroštva sem namreč preživel z našimi zelo dobrimi družinskimi prijatelji iz Bosne, bodisi v času bosanske vojne pri nas doma v Kranju bodisi v Sarajevu na vseh mojih številnih obiskih po letu 1996. Tako sem pesem imel že zakopano nekje globoko v podzavesti, nanjo pa me je spomnil slovenski film Houston, imamo problem!, kjer se pesem pojavi v delu, ko prikazujejo žalovanje za Titom širom Jugoslavije. Film sem si ogledal v kinodvorani v Beogradu na filmskem festivalu, in ko je začela igrati, sem doživel pravi mali déja vu.

Pesem, ki jo poznamo tako v pop izvedbah kot s simfoničnim orkestrom, v vašem aranžmaju zveni kot džezovska sevdalinka, pesem je nabita s čustvi, zadene …

Me veseli, da dobro zadene, to je bil vsekakor moj namen! Rekel bi, da je pesem v naši izvedbi, kot pritiče imenu zasedbe, tudi precej karibianizirana (smeh) – to je moja beseda, ki opisuje to, kar počnem z našimi slovanskimi ljudskimi pesmimi v okviru Slavo Rican Assemblyja. Spremenjen je ritmični kontekst, ki sedaj zveni dosti bolj karibsko, v triolah, bolj okroglo, če me razumete. Je pa nasnete tudi kar precej elektronike, za kar mi je bila največja inspiracija glasba zasedbe mojega prijatelja Oture Muna z imenom IFÉ, ki spaja karibsko glasbo z elektroniko.

Kako ste v skupini zadovoljni s posnetkom in kakšni so odzivi publike?

S posnetkom smo zelo zadovoljni, odzivi publike pa so, na naše veliko veselje, tudi zelo pozitivni. Ravno danes sem objavil na Facebooku, da smo v treh tednih dosegli že štiri tisoč ogledov, kar je lepa številka, sploh za šele drugi naš single. O skladbi zelo pozitivno pišejo v medijih v Srbiji in Bosni, dobil sem tudi številna zasebna sporočila ljudi, ki se jih je naša izvedba dotaknila. Publika na koncertih pa se nanjo tudi vedno zelo lepo odziva, veliko ljudi, tudi kakšnih velikih »dedcev« na primer, se je že zjokalo ob njej … Sploh ko jo naša vokalistka Aleksandra Denda tako emotivno zapoje.

Sledi še kakšna podobna skladba, igrate na primer tudi Zrejlo je žito ...?

Ha, ha, kako ste pa to uganili? Točno tako – naš naslednji single, ki bo predvidoma izšel konec septembra, je Zrejlo je žito, ena izmed slovenskih skladb v našem repertoarju (trenutno imamo še štiri druge slovenske). Gre za resnično nor videospot, ki smo ga posneli lansko poletje na srednjeveškem gradu Rihemberk v Braniku. To morate videti!

Lani ste imeli v načrtu snemanje filma o vašem slovansko-karibskem sestavu. Je idejna zamisel, če se dobro spominjam; je bil scenarij že v delu, še v igri?

Še vedno se ukvarjamo s tem, trenutno še pišemo scenarij, nekoliko smo dali prednost drugim stvarem, sploh zdaj v kontekstu pandemije. Bo pa film vsekakor posnet – prej ali slej! Gre za sodelovanje s priznanim srbskim režiserjem iz New Yorka Branislavom Balo, morda ste slišali za njegov film Love hunter. Naš film bo govoril o nastanku zasedbe in kako je prišlo do tega nenavadnega srečanja dveh kultur z različnih koncev sveta v urbani džungli, kot je New York.

Kakšne načrte ima sicer sedemčlanski karibsko-slovanski sestav v prihajajoči polovici leta? Kako aktualno stanje vpliva na razpoloženje v ansamblu?

Trenutno smo kot zasedba zelo globoko zakopani v dokončanje albuma, ko bo pandemije – upam, da najkasneje čez pol leta – konec, pa se bomo člani lahko spet vrnili na svoja stara koncertna pota, tako v naši zasedbi kot tudi v nekaterih drugih, s katerimi nastopamo.

Ko bo vse to mimo, torej pride na vrsto nova mednarodna turneja – tudi po Sloveniji, kot ste že lani načrtovali za letošnje leto ...

Imeli smo potrjenih šest koncertov v New Yorku, po enega na mesec. Naši koncerti so postajali res dobro obiskani, načrtovali smo turnejo po Sloveniji, Madžarski, Srbiji in Avstriji. A skušam ostati pozitiven – ves čas, ki ga imam, se trudim izkoristiti za dokončanje albuma. Pišem veliko nove glasbe in imeli bomo res veliko lepega pokazati, ko se vrata kulturnih prizorišč spet odprejo.