Videz vara

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 1. avgust 2020 / 10:20  

Pekel ali raj, 1. del

Verina zgodba sodi med tiste, ki človeka pretresejo do obisti. Ne pravijo zaman, da najkrajšo potegne tisti, ki se znajde v krempljih manipulatorja. Četudi se žrtev želi komu potožiti, ji nihče ne verjame. Ostane sama in nemočna. Le redki imajo srečo, da se rešijo tega zla.

Vera o sebi pripoveduje z mirnim, malodane božajočim glasom. Če ji dobro ne prisluhneš, celo lahko spregledaš, da poslušaš zgodbo o trpljenju in trpinčenju. Odkrito pove, da je bilo prvih trideset let njeno življenje ena sama žalost. Potem pa je v čakalnici na psihiatriji spoznala Leona. Sorodno dušo s podobno usodo. Kdo ve, kaj bi bilo z njima, če bi ne obrnila preteklosti hrbta, se prijela za roke in se skupaj napotila svoji lastni prihodnosti naproti. A najprej Verina zgodba. Ženske imamo prednost!

»Rodila sem se zelo ambicioznim staršem. Oba sta bila zdravnika in za prvorojenko sta še pred mojim rojstvom kovala velike načrte. Prepričana sta bila, da bom šla po njunih poteh. Žal pa jima je moje rojstvo že od trenutka, ko sem prijokala na svet, predstavljalo eno samo razočaranje. Najprej so morali 'malo počakati', da sem sploh zajokala, potem sem zbolela za hudo zlatenico. V porodnišnici sem ostala skoraj dva meseca. Shodila sem, ko sem bila stara že dve leti. Tudi pri čebljanju in govorjenju sem bila precej počasna. Starše sem razočarala na celi črti. Ne spomnim se, da bi me mama kdaj vzela v naročje in stisnila k sebi. Očeta, ki je bil znan kirurg, sem tako in tako bolj redko videla, saj je bil včasih zdoma tudi po več dni. Ozračje v hiši se je precej razelektrilo, ko se je rodila sestra Tina. Ona je bila moje čisto nasprotje! Bila je zelo živahna, ljubka, prikupna deklica. Vsak, ki jo je videl prvič, si je zaželel, da bi imel tudi sam takšnega otroka. Pri treh letih je že igrala na violino, pisala in brala je pri štirih. Ni še imela šest let, ko je že šla v prvi razred. Četudi sem bila od nje tri leta starejša, sem se s težavo prebila v drugi razred. Pri učenju, če ni bilo drugega pri roki, mi je pomagala tudi ona.

Kar pomnim, so si inštruktorji pri nas podajali kljuke. Brez njihove pomoči verjetno ne bi prilezla niti do petega razreda. Bilo je nadvse čudno: dokler smo bili za mizo sami, se mi je zdelo, da mi gre znanje kar samo v glavo. Ko se je na vratih prikazala mama, sem otrpnila in začela jecljati. Kadar sva bili sami doma, me je pogosto tepla. Po meni je udarjala s kuhalnico ali kuhinjsko krpo. Na njej je naredila vozel in udarjala, dokler se ni utrudila. Med tepežem ni nikoli spregovorila niti besedice. Jaz pa tudi ne. Še jokala se nisem. Kje sem si pa upala!

Zanimivo pa je, da sem zmeraj imela precej prijateljic. Rade so me imele. Z njimi sem se pogovarjala, delale smo venčke iz marjetic, si pripovedovale izmišljene dogodivščine. Če smo bile same, nisem jecljala. Učiteljice so se z menoj zelo trudile. A bolj zaradi moje mame kot zato, da bi mi pomagale v težavah. Nisem bila neumna, kot so mislile, hitro sem jih spregledala. V šestem razredu je že kazalo, da me bodo prešolali na šolo za otroke s posebnimi potrebami. Pa sem se po nekem čudežu izmazala. Vsem se je oddahnilo.

Za gospodinjstvo in tudi zame je skrbela teta Berta. No, nismo si bili v sorodu, starši so ji plačevali, da je čistila našo ogromno hišo, trikrat tedensko nam je skuhala kosilo, njena dolžnost je bila tudi, da je bdela nad inštruktorji, ko so prihajali k meni. Razen dveh študentk so bili vsi fantje.

Sestra je obiskovala ure baleta, igrala violino na različnih tekmovanjih, predvsem pa je bila celi družini v ponos.

Kako mi je uspelo odrasti, ne vem. Spominjam se prepirov, ki so se vrteli okoli vpisa v srednjo šolo. Kam naj grem, da ne bom staršem v sramoto, je bilo vprašanje, na katero se je skušalo odgovoriti. Nazadnje sem pristala na administrativni, kajti matematika mi je, presenetljivo, še kar dobro šla od rok.

Bila sem osamljen in čustveno zanemarjen otrok. Srce me je bolelo, ker so se prijateljice iz osnovne šole vpisale na različne šole, nekatere so se tudi zaposlile, stiki so se pretrgali, tako da nisem imela nikogar, s komer bi se pogovarjala. Inštruktorji niso šteli. Njim je šlo predvsem za to, da me vsaj toliko naučijo, da bodo lahko opravičili honorar, ki so ga prejeli.

V drugem letniku sem se začela družiti s sprevodnikom avtobusa. Bil je starejši gospod, rad se je malo pošalil, včasih mi je rekel lepotička moja in mi stisnil v roko bombon. Ne vem, ali je bila tisto, kar sem čutila do njega, ljubezen. O njem sem velikokrat razmišljala, a bolj v stilu, da me bo prišel iskat, me rešil in odpeljal daleč stran. Nekoč mi je na avtobusni postaji kupil lučko in me prijateljsko objel preko ramen. Nekdo naju je moral videti. Zvečer, ko je prišla mama iz službe, je privihrala v mojo sobo in mi prisolila več klofut. 'Tistega pedofila smo pa prijavili na policiji!' je še dodala. Naslednji dan ga ni bilo več na avtobusu. Ljudje so me grdo gledali, očitno je bilo, da so vsi vedeli, kaj se mu je zgodilo. Pa da sem jaz kriva. Šlo mi je na jok, a mu nisem znala pomagati.

Ko sem bila že na pol odraslo dekle, razen kakšne klofute, ki je priletela čez obraz, ni bilo drugega fizičnega nasilja. Neznosno hudo je bilo nekaj drugega: obnašali so se, kot da me ni. Če so prišli obiski, in to je bilo pogosto, sem se morala umakniti. Sestra je blestela, igrala na violino in se pustila razvajati. Nisem bila ljubosumna nanjo. Včasih mi je na skrivaj prinesla kakšno slaščico in me stisnila k sebi.

Tretji letnik sem ponavljala. Sramota, sramota, sramota! Te besede so odmevale po hiši! 'A sploh veš, koliko denarja smo že zmetali inštruktorjem?!' sta mi očitala oče in mama. Vedno bolj sem se umikala v svoj svet. Včasih sem vzela v roke kakšno knjigo, a več kot dveh, treh strani nisem nikoli prebrala.

Poleti, ko smo šli na morje, so me pustili v prikolici z izgovorom, da eden pač mora paziti na stvari. Oče je imel veliko prijateljev, tudi zdravnikov, ki so imeli razkošne jadrnice. Starša sta bila počaščena, da so ju vzeli s seboj. Sestra je že imela fanta in se je raje družila z njim kot z menoj. Nekoč, preden sta šla starša jadrat okoli Kornatov, sta mi povedala, da v mojem nadaljnjem šolanju ne vidita več smisla. 'Preveč si omejena!' mi je rekla mama. 'Škoda denarja za inštruktorje. Septembra boš šla delat. Čas je, da si sama služiš kruh,' sem še slišala. Še nikoli ni bilo v njunih besedah toliko zaničevanja in brezčutnosti kot tistikrat.

Čez cesto na drugo stran kampa je počitnikovala češka družina, ki je imela s seboj dečka, ki je bil drugačen od drugih. Na skrivaj sem ga hodila gledat. V naši prikolici sem stopila pred ogledalo in se ogledovala: sem tudi jaz videti takšen bebček kot on?«

(Konec prihodnjič)