Še znata po dajnarsko

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. avgust 2020 / 14:28  

Marjan Čufer in njegova mati Marija, ki izvirata iz Spodnjih Danj, sedaj pa živita v Bohinju, sta med redkimi posamezniki, ki se še znajo pogovarjati po dajnarsko.

Po nedavni objavi prispevka o nekdanjem soriškem narečju, ki se je po koncu 13. stoletja z naselitvijo podložnikov freisinških škofov iz Tirolske razvilo v Sorici in okolici ter se je do današnjih dni ohranilo v obliki dajnarske govorice, se nam je oglasil Marjan Čufer z Raven v Bohinju, da bi nam z materjo Marijo znala povedati kaj zanimivega v zvezi s tem, in to tudi po dajnarsko. Oba namreč izvirata iz Spodnjih Danj, kjer je bil narečni govor najbolj izrazit in se je najdlje ohranil.

Zaradi govora so jih zaničevali

Danes se dajnarske govorice spomni le še peščica sedanjih in nekdanjih vaščanov. »Večinoma so to starejši, domnevam, da mlajši od 60 let še komaj kaj znajo. To je bil, vsaj na koncu, bolj dajnarski dialekt kot pa soriški, saj so ga Soričani prej pozabili, Danje so pa nekoliko zamaknjene in se je tam ohranil dlje,« je povedal 65-letni Marjan, njegova 84-leta mati pa je pristavila, da so že v času njenega odraščanja po dajnarsko 'merlali' oz. govorili le še v Spodnjih Danjah. »Pri nas doma smo govorili skoraj samo po dajnarsko. Ko sem bila še otrok, pa sploh. Tudi ženske, ki so hodile po vodo v vaško korito, so se vedno tako pogovarjale. Najbolj so dajnarsko 'špraho' uporabljali starejši. Potem se je pa to počasi izgubilo,« je razložila Marija. Marjan meni, da je do opuščanja prišlo predvsem zato, ker jih je bilo sram tako govoriti. »Deležni smo bili zaničevanja, da govorimo čudno govorico, ki je nihče ne razume.« Na začetku je vsebovala pretežno nemške besede, sčasoma pa so se začele vse bolj pojavljati tudi slovenske. »Šlo je za poslovenjene nemške besede, vezniki in vmesni členi so bili pa slovenski,« je pojasnil Marjan.

Odraščala je pri tetah

Marija je bila rojena leta 1936 pri Bibu v Davči, odraščala pa je pri tetah v Spodnjih Danjah. »Mati je po porodu hudo zbolela in je bila v Ljubljani, zato so zdravniki sorodnike prosili, da bi nekdo odnesel dojenčico. Tako sta me pri starosti dveh tednov prevzeli neporočeni teti Katra in Micka ter stari oče Franc Kejžar, ki je bil leta 1961 star sto let, kar je bila v tistih časih prava redkost. Ko je mama ozdravela in se vrnila domov, je sestrama rekla, naj punčko prineseta nazaj, a jo je teta prosila, naj me pusti pri njej, saj nima nobenega otroka, moja mama pa je v tistem času imela že tri. Tako sem ostala pri teti, kot da bi bila posvojena, vendar ne uradno, ostali bratje in sestre, skupaj jih je bilo šest, so pa odraščali v Davči. Mi smo živeli pri Štofu v Danjah, bili smo t. i. gostači. S teto sva se nekajkrat na leto odpravili k moji mami v Davčo, bilo je skoraj tri ure hoda. Ko sem bila večja, sem šla tudi sama,« pripoveduje Marija.

Dajnarski govor tudi prepovedan

V času njenega otroštva je bilo v Spodnjih Danjah zelo živahno. Po podatkih statističnega urada je v vasi leta 1948 živelo 155 vaščanov, danes jih je 48. »Po vasi je kar mrgolelo otrok. Družine so jih imele po šest, devet, a je pri vsaki hiši kakšen umrl, pri Markelcu, kjer jih je bilo štirinajst, pa nobeden,« se spominja Marija. V šoli niso govorili po dajnarsko, po drugi svetovni vojni pa so vaščanom takratne oblasti celo prepovedovale uporabo njihovega govora, ve povedati sogovornica.

Leta 1954 se je poročila s sovaščanom Vinkom Čuferjem, po domače s Tinovim Vinkom, ko se je vrnil iz vojske. Marjan je povedal, da je bil njegov oče leta 1942 kot 18-letni fant prisilno mobiliziran in poslan na rusko fronto. »Bil je ranjen in nato do konca v ujetništvu. Leta 1945 se je vrnil v Danje in je moral takoj še v jugoslovansko vojsko služiti dveletni vojaški rok,« pove sin, ki je bil rojen leta 1954 v Spodnjih Danjah. Mlada družina se je nato dve leti kasneje preselila v Sorico, kjer so bili pet let podnajemniki pri Gotarju. V tem času se je povečala še za enega sina, tretji pa se je rodil na Jesenicah, kamor so se preselili leta 1961, saj je oče delal v železarni in so dobili novo stanovanje pod Mežaklo. »Stari teti Micka in Katra ter moj praded Franc Kejžar, rekli smo mu voča, ki so leta 1956 šli z nami v Sorico, so ostali tam do smrti,« je pojasnil Marjan.

Marjan in njegov mlajši brat sta se nato vsake poletne počitnice vračala v Spodnje Danje in Sorico. »Od konca šole do konca avgusta sva bila pri starih tetah Micki in Katri, s katerima smo 'merlali' samo po dajnarsko, še prej pa tudi z 'vočam', dokler je bil živ. Redno sva z bratom hodila tudi v Danje k staremu očetu Valentinu Čuferju in teti Frančiški Čufer, ki je vse do smrti leta 2006 uporabljala samo dajnarsko govorico,« je razložil Marjan. Marija je ob tem omenila citat, ki so ga pogosto slišali – da mora 'mendeš orbat', dokler se ne 'šterba', kar pomeni, da mora človek delati do smrti. »Še vedno znam govoriti tako kot nekoč. To je bila čudna govorica, večine besed ne bi razumeli,« je dodala.

Marjanu so se v šoli na Jesenicah smejali, ko mu je ušla kakšna dajnarska beseda. »Bilo me je sram, rekli so mi, da govorim po kmetavzarsko. To je bilo še zlasti po počitnicah v Sorici in Danjah, potreboval sem od 14 dni do en mesec, da sem se privadil nazaj na jeseniščino.«

Marija, ki je pri 42 letih ovdovela, se je nato pri 55 letih vnovič poročila z leto starejšim Janezom Ravnikom z Raven v Bohinju. S Hrušice, kjer sta s pokojnim možem zgradila hišo, se je tako pred tridesetimi leti preselila k Pangercu, od leta 2015 pa tam živi še sin Marjan, da je v pomoč materi in njenemu možu. »Sorodnikov v Davči in Danjah nimam več, vsi so umrli. V Danjah imam samo še dve poznani – Štofovo Minko in Kajžlarjevo Ivanko, z njima bi pa še lahko rekla kakšno po dajnarsko,« je zaključila Marija in dodala, da ima v Železnikih še sestro Danico, ki je najmlajša in edina še živeča izmed njenih bratov in sester.