Dovolj je samo malo sreče

Pekel ali raj, 2. del

»Čez cesto na drugo stran kampa je počitnikovala češka družina, ki je imela s seboj dečka, ki je bil drugačen od drugih. Na skrivaj sem ga hodila gledat. Doma v prikolici sem stopila pred ogledalo in se ogledovala: sem tudi jaz videti takšen bebček kot on?«

Med pogovorom mi Vera pogosto omeni nevoščljivost, ki je je bila deležna od drugih. Zavidali so ji, da sta starša zdravnika, da je živela v lepi hiši, da so imeli služkinjo, da so hodili na morje za dva meseca, da so imeli na videz vse, kar si je poželelo srce. Ljudje so govorili marsikaj. Tudi to, da so ji kupili izobrazbo.

»Spominjam se, zgodilo se je v trgovini. Stala sem v vrsti pred blagajno in za mojim hrbtom sta se pogovarjali dve vešči. Pa reče prva drugi: 'Samo na to še čakamo, da tej kravi kupijo tudi dedca!' Obrnila sem se in jo pogledala naravnost v oči. Ni odvrnila pogleda.

Predstavljate si, kako mi je bilo pri srcu! Na eni strani so me tlačile k tlom domače razmere z vsemi poniževanji vred, na drugi strani pa opravljivci, ki so o meni širili laži. Še več: ni jih bilo malo, ki so se jim smilili starši, ker imajo takšno zelo omejeno hčerko. Nekoč sem po večerji namesto ene, vzela pet tablet ''za živce''. Upala sem, da bom med spanjem umrla, a se to ni zgodilo.

Ko sem prišla iz službe, me je čakalo kosilo, Berta me je vprašala, kako sem, jaz sem ji odgovorila, da dobro, potem sem se umaknila v svojo sobo. Odkrito povem, da sem večino časa sedela pred televizijo ali pa stala pri oknu in gledala na ulico. Čakala sem, da je padel mrak, da me je Berta poklicala k večerji, da sem pojedla in šla spat. S starši tudi po več mesecev nisem spregovorila niti besedice. V meni je bila praznina, okoli mene je bila praznina. Nekoč sem nehala jesti in v nekaj tednih sem shujšala za 25 kilogramov. Spet sem pristala v bolnišnici. A ne za dolgo. Ko sem prišla k sebi, je prišla pome mami in me odpeljala na psihiatrijo. Ker se ji je mudilo, me je pustila kar v čakalnici. Sedela sem na vozičku, sklonjena, pogreznjena vase.

'A je zelo hudo?' sem zaslišala. Presenečeno sem se ozrla okoli sebe. V kotu, tik zraven obešalnikov, je sedel fant, po videzu malo starejši od mene. Bila sem tako izčrpana, da mu nisem mogla niti odgovoriti. Le prikimala sem. 'Vse bo še dobro,' je nadaljeval, 'ti bom pomagal, če boš želela.'«

Od tu naprej se začne Leonova zgodba.

»Ko sem jo zagledal v čakalnici, se mi je zdela kot pretepen, moker vrabček. Bila je nebogljena, prestrašena in ranljiva!

Na psihiatriji sem se znašel zaradi nasilja, ki sva ga bila z bratom deležna s strani mačehe in tudi očeta. Brata so s tepežem, maltretiranji in poniževanji čisto uničili. Pri tridesetih je naredil samomor. Njegovo dejanje je tudi mene potisnilo čez rob razuma. Bil je edini, ki me je imel rad, ki me je razumel in mi pomagal, kadar sem ves krvav in nezavesten obležal v kakšnem kotu. Ko bi vam opisoval nasilje, ki sva ga bila deležna, ne bi verjeli. Oče je bil vodovodar, z bratom sva bila njegova neplačana pomočnika. V zameno sva imela doma streho nad glavo in hrano. Sosedje so bili leta in leta navajeni, da se pri nas 'garbamo'. Ko sem po bratovi smrti zbolel, me je zdravnik najprej vprašal, zakaj si nisem poiskal pomoči prej. Najraje bi se obrnil in šel! Kakšno neumno vprašanje! En sam dan bi mu dal preživeti pod našo streho, pa bi videl, da brez očetovega dovoljenja ne bi mogel niti s prstom migniti.

Nisem bil za nobeno rabo, oče mi je grozil, da bo naredil vse, da se bom še jaz 'fental'. Mačeha se je ob tem samo smejala in ga spodbujala, naj pohiti, ker me ne more več gledati.

Potem se je zgodilo veliko 'čejev'. Če ne bi bil tako priden delavec, če ne bi nekoč napeljeval vode pri neki prijazni družini, ki je v meni videla človeka, bi bil danes že pokojni. Gospa Renata je bila tista, ki mi je svetovala, naj si poiščem pomoč, in četudi sem jo najprej zavrnil, je vztrajala. Bilo je težko, a mi je uspelo, da sem obiskal 'dohtarja za norce'. Dr. B. Z. je bil zelo drugačen od splošnega zdravnika, ki ni niti dojel mojih težav. Hitro sva se razumela in se dogovorila za ambulantno zdravljenje. Predpisal mi je tudi več zdravil, a me je hkrati opozoril, naj nikoli ne prekoračim doze. No, in na enem takšnih obiskov sem srečal Vero. V očeh ji je pisalo, da doživlja podobno usodo, kot je bila moja. Le da nje niso tepli s pestmi, so jo pa tepli z besedami. Še danes ne vem, kaj je huje ...

Kljub temu da sva se v tisti čakalnici srečala prvič, sem jo pozneje večkrat obiskal. Nekako se mi je prirasla k srcu. Rad sem jo imel, pa ne na način, kot ima moški rad žensko, temveč na način, kot imamo radi človeka, ki je v stiski.

Najini pogovori so trajali in trajali. Iz nje je vrelo, iz mene je vrelo. Povedala sva si vse in še več. Po približno sedmih mesecih je izvedela, da jo bodo kmalu odpustili v domačo oskrbo. Ko sem v njenih očeh zagledal žalost in strah, sem ji rekel: 'Ne! Pojdiva nekam, kjer bova sama!' Sprva se je upirala, bilo jo je na smrt strah, kaj bodo rekli domači. Šel sem h gospe Renati in jo prosil za pomoč.

Streho nad glavo mi je našla pri neki starejši gospe Tončki, ki je živela sama. Soba ni bila bog vedi kaj, bila pa je zelo velika. Kuhinja je bila skupna, saj je Tončka želela, da kuhava tudi zanjo.

Odkrito povem, da je trajalo kar nekaj časa, da sva se z Vero navadila drug drugega. Skoraj tri leta sva živela kot brat in sestra. Spala sva v isti postelji, a se nisva dotikala. Malo so bila kriva zdravila, malo pa strah, kaj bo, če domači izvedo, da počneva kaj prepovedanega. Več mesecev sva bila tudi na socialnih prejemkih, ker nisva bila sposobna, da bi si poiskala redno službo. Gospa Renata naju je spodbujala k različnim aktivnostim. Počasi, ampak res zelo počasi sva začela lesti vsak iz svoje školjke. V nestrpnem pričakovanju leta 2000 sva kupila televizijo. Resda na obroke, a vendarle! Potem so se nama začele dogajati same lepe stvari. Dobil sem redno službo pri nekem obrtniku, tudi vodovodarju. Zelo me je cenil, tudi rad me je imel. Ko je šel v pokoj, je obrt prepisal name. Z Vero sva se leta 2006 tudi poročila. Moja priča je bila gospa Renata, njena pa sestra. Še naprej sva živela pri gospe Tončki. Zelo smo se razumeli in tudi radi smo se imeli.

Dolgo je trajalo, da sva se osvobodila okov, danes živiva tako kot vsi drugi ljudje: srečna sva, ker imava drug drugega. Če pa je treba, nama pomagajo dobri ljudje. Veliko jih poznava!«

(Konec)

Oddaj svoj komentar

Kranj -3°

jasno
vlažnost: 95 %
veter: JZ, hitrost: 11 km/h

-4/11

sreda

-3/14

četrtek

-2/15

petek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

 

 

 

PRIREDITVE / Podnart, 14. februar 2024

Ljubezen in mir

PRIREDITVE / Šenčur, Naklo, Preddvor, 14. februar 2024

Ustvarjalna, kulinarična in zdravstvena delavnica

PRIREDITVE / Poženik, 14. februar 2024

Robič, botanik pod Krvavcem

RAZSTAVE / Jesenice, 14. februar 2024

Tretji planet od sonca

PRIREDITVE / Šenčur, Naklo, Preddvor, 16. februar 2024

Ustvarjalna, kulinarična in zdravstvena delavnica

PRIREDITVE / Šenčur, Naklo, Preddvor, 16. februar 2024

Ustvarjalna, kulinarična in zdravstvena delavnica

PRIREDITVE / Bohinjska Bela, 16. februar 2024

Muzikal Kekec

IZLETI / Kranj, 22. februar 2024

Druženje ob dnevu žena

 

 
 

 

 
 
 

Nasprotujejo trasi obvoza / 19:06, 13. februar

V predoru Karavanke občasno uvedejo sistem po ure ke, po ure sm... In to je mednarodni promet. Seveda frekvenca osebnih vozil je na Bled vel...

Pišem županu / 10:37, 12. februar

Ne radi odgovarjajo na neprijetna vprašanja kot tale:Spoštovani g.župan in sodelavec, prosimo vas za razjasnitev vaše zaposlitve v Železniča...

Pišem županu / 10:35, 12. februar

Ne radi odgovarjajo na neprijetna vprašanja kot tale:Spoštovani g.župan in sodelavec, prosimo vas za razjasnitev vaše zaposlitve v Železniča...

Nasprotujejo trasi obvoza / 06:31, 11. februar

Ko se gredo otroci gradbince.

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 08:48, 8. februar

Za časa korone sem bil na bolniški, vrstilo se je kar eno za drugim. Vse sem prebrodil, hvala Bogu. Tudi Slovenija je prebrodila epidemijo s...

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 07:53, 8. februar

Tanja, Golob, Dominika... to je najboljše kar ima Slovenija. Vse drugega bo samo slabše. SDS je pa sploh katastrofa kar so počeli med Corona krizo.

Ministrica Švarc Pipan (še) ne razmišlja o odstopu / 09:23, 7. februar

Vsak se lahko vpraša, madonca, pa kva sm jest volu? Danes seveda ga ni, da bi se pohvalil, da je volil holoba, niti tanje. Ja, sem pa ziher,...