Vse življenje predan športu

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / sobota, 8. avgust 2020 / 10:46  

Častni občan občine Škofja Loka je letos postal Ivan Hafner. Someščani ga cenijo zaradi njegovih opaznih preteklih dosežkov na področju gospodarstva in zaradi njegovega delovanja na številnih družbenih področjih, zlasti še v športu, ki mu je predan od otroštva do danes, ko ima 84 let.

Z nazivom častnega občana vas občina nagrajuje tudi za vaš strokovni prispevek k razvoju loškega gospodarstva. Kaj lahko poveste o tem?

V podjetju LTH sem preživel vso svojo delovno dobo, od štipendista do upokojenca. Sprejeli so me kot uni. dipl. metalurga v takratno podjetje Motor, obrat notranjega ministrstva, kjer so delali zaporniki. Pozneje je LTH Livarna postala civilno podjetje, specializirana za tlačno vlivanje, začeli smo izvažati k zahtevnim kupcem in takrat smo naredili velik korak naprej v kakovosti izdelkov, točnosti dobav in spoštovanju kupcev. Menim, da smo že takrat ustvarili temelj za to, kar danes predstavlja zelo uspešen naslednik podjetja, LTH Castings. Sredi 70. let sem livarno zapustil, se prijavil za službo na ministrstvo za znanost in tehnologijo in bil že sprejet, ko me je takratni generalni direktor Braniselj prepričal, da sem ostal in se zaposlil v LTH na Trati. V vsej delovni dobi sem opravljal kakih osem odgovornih nalog, vse do ravni, ki je bila dosegljiva nečlanu Zveze komunistov, to je do pomočnika glavnega direktorja. V livarni sem opravljal dela razvojnega inženirja, vodje tehnologije, bil sem vodja in direktor takratnega TOZD-a, v skupnih službah na Trati pa sem bil pomočnik glavnega direktorja za mednarodne kooperacije in kasneje za različne posebne projekte in naloge. Upokojil sem se leta 1997.

Priča ste bili tudi propadu LTH?

LTH je bil na področju hladilne tehnike vodilen v takratni Jugoslaviji. Kadrovsko politiko podjetja je vodila občina in nastavljala politično primerne direktorje, to je peljalo v zadnjem obdobju bivše države k slabemu vodenju, poleg tega je imelo podjetje tudi težave pri kreditiranju in te razmere sem kot član izvršnih in kreditnih odborov bank dobro poznal. Vse to me je tudi odvrnilo od tega, da bi sam prevzel vodenje podjetja, kar so mi ponudili v najtežjih časih. Po osamosvojitvi Slovenije je v času privatizacije propadlo veliko podjetij, žal tudi LTH, in s težkim srcem sem spremljal njegov propad.

Naslov častnega občana so vam podelili tudi zaradi družbenega angažiranja. Kateri so vaši največji dosežki s tega področja?

Več mandatov sem bil občinski delegat, predsednik odbora za okolje, v času samoupravnih interesnih skupnosti (SIS) pa predsednik SIS za znanost in tehnologijo. V sedemdesetih letih sem bil predsednik odbora za revitalizacijo mestnega jedra Škofje Loke. Odbor smo med prvimi v Sloveniji ustanovili na pobudo takratnega škofjeloškega župana Viktorja Žaklja. Temeljil je na strokovnih osnovah, sodelovali smo s predstavniki fakultete za arhitekturo, na osnovi popisa smo pripravili program zaščite in prenove ter sistemsko in zakonsko uredili ohranjanje mestnega in vaških jeder. Sprejetje odloka o zaščiti in prenovi mestnega jedra Škofje Loke štejem med svoje največje uspehe prostovoljstva. Takrat smo preprečili stihijsko podiranje starega in nenadzorovano gradnjo novega, seveda to ni šlo brez težav. Za obnovo starega potrebuješ dobre strokovnjake, obrtnike, poleg tega v tistem času banke niso kreditirale obnov in popravil, temveč samo novogradnje. Pozneje se je to začelo spreminjati na bolje, v sedemdesetih in osemdesetih letih pa so gradbena podjetja gradila predvsem bloke. Še danes menim, da če bi obnovili vsa stara prazna stanovanja, Podlubnika sploh ne bi bilo treba graditi.

Sicer pa sem vodil tudi gradbeni odbor za gradnjo Knjižnice Ivana Tavčarja, sodeloval pri obnovi Športne dvorane Poden, gradnji telovadnice pri Osnovni šoli Jela Janežiča, gradnji nove športne dvorane na Trati in še nekaterih športnih objektov v občini. Še v svinčenih časih sem pomagal pri prekritju romarske cerkve v Crngrobu. Omeniti pa velja tudi, da sem bil član (takrat menda prve) civilne iniciative, ki je dosegla, da ni bil uresničen (divji) načrt gradnje poljanske obvoznice, ki bi uničil dobršen del starega mestnega jedra Škofje Loke.

Dotakniva se še vašega športnega življenja, kjer ste delovali kot športnik, trener, funkcionar, organizator ..., za kar ste prejeli številna priznanja, najvišje med njimi leta 2016, Bloudkovo plaketo.

Od mladosti se ukvarjam z različnimi športi: šah, nogomet, smučanje, namizni tenis, košarka, kolesarjenje ..., član planinskega društva sem neprekinjeno sedemdeset let. Nogomet sem igral v mladinski ekipi Ločan, kjer smo bili (verjetno) leta 1952 tudi prvaki Gorenjske. Kot gimnazijec sem igral košarko, nekaj časa sem bil trener ženske košarkarske ekipe. Po študiju sem nehal aktivno igrati in košarko igral kot rekreativec ter bil na tem področju tudi organizator in funkcionar in deset let predsednik kluba. Skoraj četrt stoletja sem vodil Športno zvezo Škofja Loka. Igral sem tudi namizni tenis, zlasti po upokojitvi sem tekmoval v več starostnih kategorijah in bil med veterani nad 75 let zmagovalec v sezoni 2014/2015 na slovenski računalniški lestvici. S športom se ukvarjam vse življenje, morda sem bil manj aktiven v času vrhunca poklicne kariere, ko sem si ustvaril družino in ko sem obnavljal domačo hišo na Karlovcu.

Na policah vaše delovne sobe so številne kolajne in pokali. Kje vse ste jih osvojili?

Kolajne, plakete in pokale imam kot aktiven rekreativec v dvanajstih panogah. Ne, nimam preštetih, samo medalj je verjetno okoli tristo. Pomembno obdobje za športno udejstvovanje je bilo v času, ko sem delal v LTH. Takrat so bili sindikati v podjetjih organizatorji športnih dejavnosti in tekmovanj, v tovarni smo imeli več tekmovalnih ekip v sedmih športih, ki so vrsto let osvajale zmage na občinskih športnih igrah. Ta tradicija je v podjetjih žal zamrla, organizator iger, ki so včasih privabljale okoli 1800 udeležencev in so veljale za slovenski fenomen, je zdaj Športna zveza Škofja Loka. Na njih pa tekmujemo in zmagujemo člani društva upokojencev. Najmanj sedemkrat smo bili skupni zmagovalci športnih iger, kar je za nas pohvala, za mlajše generacije pa sramota.

Zdaj ste športno aktivni v domačem društvu upokojencev. Kako pomemben je šport v poznih letih?

Za kakovost življenja v starejših letih je šport izjemnega pomena. Želim si, da bi to v večji meri spoznali tudi na občinskem in državnem nivoju in tovrstnemu delovanju namenili več finančnih sredstev. Sicer pa v Društvu upokojencev Škofja Loka na področju športa delujem od upokojitve. Društvo ima okoli petsto aktivnih športnikov v 16 sekcijah, nekatere so močne enako kot nekateri klubi v občini. Med upokojenskimi društvi na Gorenjskem smo na vrhu, dvakrat smo bili celo najboljši. Tudi sam sem vodil več sekcij (kegljanje, namizni tenis, plavanje ...), danes še vodim kegljaško sekcijo, čeprav zaradi težav po operacijah hrbtenice aktivno ne kegljam več. Privlači me rusko kegljanje (s kroglo na vrvici), primerno za najstarejše, še vedno igram namizni tenis, občasno pa z eno od vnukinj tudi tenis. Sem pa tudi v času, ko sem ležal v bolnišnici, od tam organiziral različne dejavnosti, zdaj pa sem tudi večino organizacijskih nalog predal mlajšim.

S kakšnimi občutki ste prejeli najvišje občinsko priznanje, naslov častnega občana?

Zame je bilo to priznanje presenečenje, saj doslej nisem bil razvpit ali medijsko izpostavljen, poleg tega me je presenetilo tudi dejstvo, kako predlagatelj podrobno in vsestransko pozna moje delo. Seveda pa sem počaščen, da skupnost ceni tisto, kar sem ji prispeval. V tem pogovoru nisva še nič omenila moje družine, ki mi je v življenju najpomembnejša in me tudi ves čas podpira. Z ženo Alenko imava hčer in sina, družino pa dopolnjuje šest vnukov (dva fanta in štiri dekleta) ter dve pravnukinji in pravnuk.