Doživetja, zapisana med griči

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 10. avgust 2020 / 23:05  

Akademski slikar Rafael Terpin je med skritimi kotički vipavskih, tolminskih in škofjeloških vrhov srkal pripovedi zadnjih prebivalcev, spremljal klecanje starih domačij in vse zbral v zgodbah, ki so poklon svetu, življenju in krajini, ki izginjajo ter ostajajo le še na njegovem papirju. Knjiga pa ni le zbirka njegovih razmišljanj, temveč tudi zbirka njegovih slik.

Knjiga z naslovom Griči in z letnico 2020, ki jo je izdala Planinska založba Slovenije, je izbor prispevkov iz Planinskega vestnika med letoma 1974 in 2019. Napisal jih je akademski slikar, rovtarski krajinar, učitelj, raziskovalec arhitekture idrijskih rudarskih hiš in kmečke arhitekture, zbiratelj idrijskih anekdot, ljudskih pripovedi, običajev in izročil pa tudi tudi botanik, etnolog in še kaj. Pisanje mu še zdaleč ni tuje, saj je izdal pet knjižnih del, je avtor več kot petdesetih slikarskih razstav, iz njegovih pripovedi pa je slutiti predvsem navezanost na domačo krajino, slikanje videnega in še bolj čutnega z izbranimi besedami.

»Ob koncu gimnazije sem začenjal slikati, pisal pa sem že prej. Navdušuje me divji rovtarski svet med Tolminom, Ajdovščino in Škofjo Loko. Tega sem najprej spoznaval kot študent, ko sem tod okoli ubiral najhujše poti. Takrat si še nisem ničesar zapisoval. To je bila napaka, kajti kasneje sem ugotovil, da moj spomin nikakor ni med najboljšimi. Stvari sem si začel beležiti tako z besedo kot skicami, poleg tega pa še s fotografijami. Tega materiala se je nato nabralo res veliko,« pravi Idrijčan Rafael Terpin, ki ugotavlja, da se svet, ki ga je opisoval, vztrajno spreminja.

»Ta svet je bil kmečki. Zdaj bi težko rekli, da je še. Kmečki svet je po drugi svetovni vojni začel propadati. Jaz sem imel lep, zlat čas, da sem doživljal te velike spremembe. Hiše so se podirale, prebivalci umirali. Meni je uspelo, da sem se z mnogimi imel priliko pogovarjati, česar sem sedaj še bolj vesel, kot sem bil takrat. Lahko se jih spomnim,« pravi, ko se spominja svojih raziskovanj.

»Tudi takratne steze so bile enkratne. Vse niso bile planinske, čeprav si se po njih pošteno zasopel. Žled leta 2014 jih je večino uničil in jih ni več. Marsikaj po naših krajih samo čaka, da bo les na tleh zgnil in bo porasel nov gozd. Tega mi ne bomo dočakali, saj je predaleč pred nami,« pravi 75-letni Rafael Terpin, ki je v knjigi opisal svoje najljubše stezice, poti pa tudi hribe in griče.

»Težko bi rekel, kateri mi je najljubši, saj jih je zagotovo več. To so kotički, od koder se ti svet odpre, kjer te mir poboža. To so kotički, kjer se usedeš in se počutiš doma. Imaš pač občutek, da si doma, ne glede na to, koliko ur imaš do doma. To v tistem hipu ni nič važno. Takšnih kotičkov je res veliko,« pravi Terpin in priznava, da je med njegovimi najljubšimi Kovk nad Colom, pa kotiček v Lašcu, ki ga je vedno »vrgel iz tira«.

»Tam je bil ploh, kjer sem se vedno usedel, in tam je bila cela dolina Idrijščice pred mano. Od Cerknega do Krna. To je čudodelen kraj. Prav tako je nekaj posebnega Košarica, neznani vrh na šentviški planoti,« pravi Rafael Terpin, ki v najnovejši knjigi piše tudi zabavne zgodbe. Ena takih je gotovo Lubnikarji.