Zaigral bi sredi Kranja

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 10. avgust 2020 / 10:25  

Laslo Babinski je Madžar iz Vojvodine, ki se je kot violist zaradi službe v ljubljanski Operi pred osemnajstimi leti preselil v Slovenijo. Ljubezen ga je nato pripeljala v Kranj, kjer si je ustvaril družino, a na svoje korenine ni pozabil ...

Laslo Babinski je v Kranju živeči vojvodinski Madžar. V Slovenijo se je iz rodne Srbije preselil v začetku leta 2002, po končani Akademiji za umetnost v Novem Sadu, ko so ga kot violista zaposlili v orkestru ljubljanske Opere. »Tega ne bom nikoli obžaloval, ker sem si od nekdaj želel igrati v orkestru,« pravi Babinski. Glasbi se je zapisal že v otroških letih. Spominja se, da je že kot osnovnošolec čutil, da bo moral zapustiti svoje kraje, če se bo hotel resno ukvarjati s kulturo. Sprva je živel v Ljubljani, po poroki leta 2009 pa je njegov dom postal Kranj. V Sloveniji mu je zelo všeč, ga pa občasno zmotita pesimizem in godrnjanje ljudi, kako je vse slabo.

Vojvodina izrazito multikulturna

Babinski je odraščal v vasi Mihajlovo, približno 12 kilometrov stran od mesta Zrenjanin. »Gre za madžarsko vas, v kateri so prebivali večinoma Madžari, tu in tam se je priselila kakšna gospodinja, ki se je poročila z vaščanom,« se spominja. Vojvodina je sicer izrazito multikulturna, v njej naj bi po njegovih podatkih živelo kar 26 različnih nacionalnosti. Mihajlovo ima v svoji okolici številne podobne vasi, v katerih prevladuje določena nacionalnost, npr. romunska, slovaška … Za medsebojno sporazumevanje je tako nujno znati uradni jezik – srbščino.

Babinski se je ob tem navezal na Opero in dodal, da so tudi tam zelo multikulturni. V svojih vrstah imajo tudi vojvodinskega Slovaka, ki živi pri Bledu, Francoza iz Strasbourga, Bolgare, Italijane, Ukrajince, imeli so Grka … Pogovarjajo se v slovenščini, a imajo marsikdaj tujega dirigenta in takrat vaja poteka v angleščini.

»V Mihajlovem smo govorili po madžarsko, v tem jeziku je potekal tudi pouk v šoli v vasi. Srbski oz. na začetku srbohrvaški jezik smo se učili kot drugi predmet od prvega razreda dalje. Istočasno sem se z avtobusom že vozil v mesto v glasbeno šolo, kjer smo imeli nauk o glasbi v srbščini, tako da mi je bila malo bližja kot vaškim otrokom.« Šolanje je nato nadaljeval na srednji glasbeni šoli v Zrenjaninu. »Prehod zame ni bil enostaven, saj sem se prej vsega učil v madžarščini in sem se moral naučiti ogromno novih srbskih besed. Celici pri biologiji, na primer, se reče povsem drugače.«

Po akademiji želel v tujino

Po srednji šoli ga je pot vodila v glavno mesto Vojvodine Novi Sad. Tam je leta 2001 kot violist diplomiral na akademiji za umetnost, ki je na Petrovaradinski trdnjavi. Želel si je, da bi po končani akademiji svoj potencial lahko uresničeval v tujini. Spogledoval se je z Nemčijo, Francijo ..., nakar je izvedel, da bo v ljubljanski Operi avdicija za violista. Do te informacije je prišel preko profesorice viole, za katero je izvedel že v mlajših letih, ko je igral v Glasbeni mladini Slovenije in se udeleževal kampa v Dolenjskih Toplicah. »Igranje v Operi mi bo vedno v užitek. Že na splošno je Opera kot institucija neizmerno zanimiva z odrom, ki ga drugi tovrstni orkestri nimajo.« Po selitvi v Slovenijo je v Novem Sadu vpisal še na magistrski študij in tako leta 2005 postal magister umetnosti – violist. Že pred tem je dobil tudi priložnost za poučevanje. Sprva je nadomeščal v glasbeni šoli v Škofji Loki, sedaj pa že petnajst let poučuje violo in violino na Vodnikovi domačiji, zasebni glasbeni šoli v Ljubljani.

Ima tri državljanstva

Slovensko državljanstvo mu je kot kulturniku uspelo pridobiti že po dveh letih in pol bivanja pri nas. Čeprav slovenščina ni bila pogoj, se je našega jezika skušal naučiti čim hitreje. »Kolege sem prosil, naj me popravljajo, gledal sem televizijo, bral knjige in časopise, čeprav iz medijev vsrkavam zgolj najbolj bistvene stvari. Moti me preveč negativnih novic, saj skušam ohranjati pozitivno naravnanost.« Poleg srbskega in slovenskega pa ima še madžarsko državljanstvo. Pred leti je namreč Madžarska članom njene manjšine izven države omogočila njegovo pridobitev.

Babinski je nato pri nas začel iskati tudi 'svojo lepšo polovico'. Leta 2008 je preko interneta spoznal Kranjčanko Ulo Hribar, s katero sta se leto kasneje poročila, danes pa sta starša dveh sinov, starih sedem in štiri leta, ter 16-mesečne deklice.

Po poroki se je ustalil v Kranju. »Žal ob svojih dveh službah in družini doslej nisem imel časa, da bi se kot glasbeni izvajalec predstavil tudi na Gorenjskem, čeprav si vsakič, ko grem skozi Kranj, zaželim, da bi kakšno soboto dopoldne, ko je v mestu živahno, tam kaj zaigral, da bi me ljudje spoznali. Ali pa v stolpu Škrlovec, ker je prav tako lep prostor.«

Otroke navdušuje za glasbo

V posebno veselje mu je predstavljanje svojega poklica otrokom. Povabili so ga v OŠ Jakoba Aljaža, sprva zgolj v sinov razred, na koncu pa so ga prosili, da nastopi kar za celo prvo triado. »Otrokom sem dovolil, da so zabrenkali na violo. Nekateri so bili prvič v stiku z njo, kar se mu zdi neverjetno. V dneh po predstavitvi me je nekaj deklic celo prosilo za avtogram, kar se mi ne dogaja. Nekateri otroci si to predstavljajo kot nekaj eksotičnega. Pa saj je. Služba je res redka. Malo se nas ukvarja s tem. Rad spodbujam otroke, nikoli ne veš, v kom se skriva kakšen podoben talent. Tudi jaz sem odraščal na vasi in starša nista imela nobene povezave z glasbo, pa sem prišel tako daleč.«

Igral za predsednika

Pomembno se mu zdi, da se angažira v madžarskih krogih. Sodeloval je že z Balassijevim inštitutom, kulturnim centrom Veleposlaništva Madžarske v Ljubljani, in tako je pred dvema letoma imel priložnost igrati na srečanju madžarskega in slovenskega predsednika. »Zame in za mojo družino je bil to neprecenljiv trenutek.«

S svojimi otroki sicer govori madžarsko, soproga pa po slovensko, tako da sta jim oba jezika domača. Enkrat tedensko obiskujejo madžarščino v Ljubljani, ki jo organizira madžarsko kulturno društvo. V Mihajlovem so vaščani vselej presenečeni nad njihovim znanjem madžarščine. V svojo rojstno vas se Babinski z družino običajno odpravi vsako poletje, tokrat pa so se počitnicam v Vojvodini odpovedali, saj bi jih ob vrnitvi čakala karantena. »Škoda, saj sicer zelo radi obiščemo očeta in njegovo prijateljico. Tudi otroci zelo uživajo na vasi.«

Knjiga o kuhinji vojvodinskih Madžarov

Vselej se veselijo tudi vojvodinske in madžarske hrane, s katero jih razvajajo sorodniki. »Vse mi je všeč, nisem pa tipičen Madžar, saj ne maram preveč pekočih stvari. Obožujemo cmoke s slivami, divjačinski golaž, ribe, pri čemer sta krap in som najbolj cenjena. Zelo so mi všeč sladice z makom,« je povedal Babinski in ob tem opozoril še na kremno rezino, ki izvira iz Vojvodine. »Tam je povsem navadna sladica, recept pa je na Bled prinesel vojvodinski Madžar Ištvan Lukačevič.«

Babinski je tudi povedal, da je njegova žena napisala knjigo o kuhinji vojvodinskih Madžarov, ki je v procesu izdaje. Njegova pokojna mati je bila namreč strastna kuharica in je popisala značilne recepte. »Soproga jih je skozi leta preizkusila, poslikala in knjigo dopolnila z različnimi zgodbami o kuhinji vojvodinskih Madžarov.«

Mladi se odseljujejo

Posebej je opozoril na enega od večjih problemov Srbije v zadnjih letih – množično odseljevanje mladih, ki v svoji državi ne vidijo perspektive. »Srbija je velika država in marsikaj bi lahko omogočala, če bi bila politika drugačna. Kadarkoli se je menjala vlada, se stvari niso postavile na prave temelje. Zadnje čase Madžarska in Romunija preko skladov spodbujata mlade družine iz njunih manjšin, da ostajajo v Vojvodini. Oče mi sicer pravi, da odseljevanja mladih ne morem obsojati, ker sem tudi sam šel iz Srbije. A sem šel malo drugače in v drugačnih časih, poleg tega sem se povsem odselil. Danes je namreč trend, da se mladi odselijo v tujino, istočasno pa v Srbiji gradijo hišo.«

Glede Madžarske, ki jo Slovenci od vseh sosednjih držav verjetno najslabše poznamo, opaža, da se počasi razvija v sodobno smer. »Ko sem se odločal, kam po študiju, me Madžarska kljub bogati kulturi zaradi nizkega življenjskega standarda ni privlačila, danes pa Madžari znajo živeti zelo sodobno.« Poudaril je še, da je Madžarska s svojo bogato zgodovino, številnimi gradovi in že Budimpešto samo turistično zelo zanimiva.