Slovensko, mladost in pogum

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 29. avgust 2020 / 07:52  

Pogled v novo sezono Prešernovega gledališča je navdušujoč. Pet predstav slovenskih avtorjev, od najstarejšega besedila do sodobnega avtorskega projekta, mlade režiserske moči in gledališču že lasten vedno znova pogumen spopad z aktualnim časom.

Gledališče v času mask je nekaj posebnega. To kaže tudi izbor predstav za novo sezono, s katerimi v Prešernovem gledališču vabijo k vpisu v letošnji abonma. »Prihajajoča sezona bo zagotovo drugačna in bo tako od gledalcev kot ustvarjalcev zahtevala veliko prilagajanja spremembam. Pri tem ne smemo obupati, ampak vztrajati,« je v uvod k predstavitvi nove sezone dejala direktorica Prešernovega gledališča Mirjam Drnovšček in hkrati poudarila: »Čas karantene je pokazal, kako si želimo gledališča, kako vsi pogrešamo in potrebujemo ta živi stik, ker je to tisto, kar da pravi čar gledališkemu doživetju – živ in neposreden stik z gledalci.«

Repertoar je obarvan slovensko, mladostno in z veliko mero poguma. Gledališče v svoji viziji, da to ni nekaj, kar bi zgolj zabavalo, ampak je predvsem odsev časa, v katerem živimo, ne popušča. Na repertoarju je pet del slovenskih avtorjev, od najstarejšega dramskega besedila do besedil, ki so nastala letos. Poleg Jerneja Lorencija in Žige Divjaka, ki sta v Prešernovem gledališču že delala, bodo z domačim ansamblom prvič sodelovali režiserki Mateja Kokol in Maša Pelko ter režiser Luka Marcen.

Dramaturginja in vodja umetniškega oddelka Prešernovega gledališča Marinka Poštrak poudarja: »V svetu, ki se žal zmeraj bolj radikalizira, si želimo tudi v tej sezoni nadaljevati svojo radikalno umetniško gledališko pot, ki bo seveda radikalna samo v znamenju umetnosti in gledališča. Tako gledališče pa zahteva drznost in vrhunske ustvarjalce, zahteva iskanje, iskrenost in predvsem snemanje mask. Kot odgovor na svet mask to sezono bodo v naših letošnjih uprizoritvah maske radikalno padle.« Poštrakova se veseli sezone, ki temelji na besedilih slovenskih avtorjev in avtoric vseh generacij, pa tudi režiserjev in režiserk najmlajše generacije. Prepričana je, da je prav zdaj nastopil trenutek, da izpovejo svoje stališče do časa in sveta.

Prva letošnja premiera, tudi edina koprodukcija sezone (v Mestnem gledališču Ptuj bo premiera prihodnji petek, 4. septembra, v Kranju pa 10. septembra) bo Škofjeloški pasijon Patra Romualda oziroma Lovrenca Marušiča v režiji Jerneja Lorencija.

Škofjeloški pasijon, krivda in greh

»Po skoraj šestih mesecih smo včeraj ponovno začeli vaje. Občutek je nenavaden. Doslej se mi še ni zgodilo, da tako dolgo ne bi bil v živem stiku z gledališčem. Potreba je zato toliko večja, kar je eden od mnogih dokazov, kaj je jedro gledališča in zakaj je to nujno,« je uvodoma razmišljal režiser Jernej Lorenci in dodal, da se v Kranju vedno počuti zelo svobodnega in dobrodošlega. V Prešernovem gledališču režira četrtič. Vesel je, da je pasijon neke vrste obred, zato ne bo omejitev, kar se tiče gledalcev. »Gre za versko prireditev, vabljeni vsi, tudi ateisti,« se je še pošalil.

Kot je povedal, se vseskozi vrtimo okrog občutka krivde in greha, nenehne utesnjenosti in apriornega dolga, ki ga nosimo v sebi. To je ta neznosen klavstrofobični občutek, ki se nam vsiljuje od zunaj, da naj bi bili nekaj, kar naj bi bilo obče prav. »Gre za doživetje, za čutno izkušnjo – na eni strani je grožnja smrti, na drugi obljuba raja, vnebovzetja, vstajenja, letenja,« je še povedal Lorenci, ki – ne le zaradi koronavirusa – tudi na družbenopolitični ravni čuti neko utesnjenost, potlačeno jezo, ki raste.

Kapitalizem Našega skladišča

Slab mesec kasneje bo sledila druga premiera, krstna uprizoritev socialne drame Naše skladišče, za katero je mlada dramatičarka Tjaša Mislej letos prejela nagrado Slavka Gruma. Režira jo mlada režiserka Mateja Kokol. »Vodilna misel besedila je: čas je za človeka, ne za kapital. Sicer pa je to intimna zgodba štirih žensk različnih generacij, ki na komunikativen, humoren, a tudi tragičen način pripovedujejo o svojih hotenjih, sanjah, prepričanjih,« svoje branje besedila razkriva Kokolova; da se iz vse globljega ustroja kapitalizma izkopljemo lahko le s tem, da odgovor poiščemo v sebi samih, v sobivanju z drugimi za druge, z empatijo v medsebojnih odnosih. Besedilo je zelo aktualno, sprva zaprte trgovine ob nedeljah, so se kasneje odprle ...

Kosovel med zlo slutnjo in svetlobo

December je v Prešernovem gledališču očitno rezerviran za avtorski tandem Katarina Morano in Žiga Divjak. Predlani sta nas konec leta navdušila s priredbo Cankarjevih besedil v drami Ob zori, njun letošnji avtorski projekt, v Kranju bo to krstna uprizoritev, pa ima naslov Kosovel. Tako kot Cankar je tudi Srečko Kosovel danes še kako aktualen. »Čas, ki ga trenutno živimo, in slutnja prihodnosti sta strašljivo podobna času, ki ga je živel Kosovel, času, ko se je okrog njega prebujal fašizem. In to je žal ta trenutek tudi naša realnost. Kosovel je sicer imel zlo slutnjo o jutrišnjem dnevu, hkrati pa je močno verjel, da nas v prihodnosti čakajo tudi lepe stvari, svoboda,« pojasnjuje Divjak in dodaja, da ga na tej točki zanima predvsem, ali tudi mi sami zmoremo dovolj poguma in želje za osvoboditev in kaj moramo za to storiti. Predstava ne bo neka pregledna predstava Kosovelovega dela, ampak morda intimen poizkus vzpostavitve dialoga s pesnikom, ki je umrl zelo mlad, a pustil tako pomembno sled v slovenski kulturi.

Čas karantene za Monologe s kavča

Četrta premiera sezone Monologi s kavča je nastala med karanteno. V Prešernovem gledališču so na pobudo dramatičarke Simone Hamer pripravili omnibus – ta je premierno zaživel na spletu – osmih monologov izpod peresa osmih priznanih dramatičark in dramatikov, med katerimi je tudi več Grumovih nagrajencev. Rok Vilčnik - rokgre, Varja Hrvatin, Simona Hamer, Tjaša Mislej, Peter Rezman, Kim Komljanec, Simona Semenič in Nejc Gazvoda so napisali monologe za osem igralcev Prešernovega gledališča: Vesno Jevnikar, Vesno Slapar, Miho Rodmana, Blaža Setnikarja, Darjo Reichman, Vesno Pernarčič, Aljošo Ternovška in Boruta Veselka.

Omnibus bo januarja doživel še svojo odrsko postavitev. »Projekt osmih super besedil je v času karantene ponudil preizpraševanja o stanju, v katerem smo se znašli in iz katerega smo iskali možnosti izhoda v danem trenutku. Napisane zgodbe pa so spregovorile še o nečem širšem, ne le o razmerah, povezanih s karanteno, epidemijo in našo samoizolacijo – besedila odpirajo tudi vprašanja o naši izoliranosti in begu v naše lastne mikrouniverzume v vsakdanjem trenutku, pri čemer včasih pozabljamo na skupnost, bližino in medsebojno komunikacijo. Monologi s kavča bodo zdaj ponudili izvrstno priložnost, da iz monologov v predstavi vzpostavimo dialoge in poliloge,« je povedal režiser Luka Marcen, ena od avtoric Kim Komljanec pa je dodala: »Monologi so nas postavili pred izziv, kako realizirati kolektivni dogodek, kadar je izvedba omejena in onemogočena. Vsi avtorji smo se osredotočili na to samost oziroma na tisto, kar še ostane, ko si odrezan od sveta in izoliran od družbe.« Kot je še dodala, je zdaj s prenosom na oder pred ustvarjalci nov izziv, kako vsebino, ki je bila pisana za ekran in za intimno izkušnjo enega, prenesti spet nazaj v kolektivno, skupno. Gre za zanimiv prenos v drug medij, ki obenem odpira vprašanja o samem formatu dramskega pisanja.

Kot čarovnice tudi lepe vide lepo gorijo

Sezono bodo v Prešernovem gledališču sklenili z uprizoritvijo dela Simone Semenič lepe vide lepo gorijo. Predstava naj bi odprla 51. Teden slovenske drame. »Besedilo postavlja zanimivo in pomembno predpostavko, kako spol postane političen in družbeni pojem, pa ne samo spol, ampak tudi spolnost. Avtorica izpostavi intrigantno situacijo, saj se ukvarja z vprašanjem čarovništva, ki se prepleta z zgodbami iz sedanjosti. Besedilo je vrhunsko, saj smo v njem priča situacijam, ki so pretresljive in boleče, tako da fizično zabolijo tudi nas – zdi se nam celo, da posegajo v našo intimo. Hkrati ob vsakdanjih situacijah dobimo priložnost, da se ob njih na glas nasmejimo,« je o besedilu povedala Maša Pelko, vesela povabila gledališča in dejstva, da bo režirala besedilo Simone Semenič.

Kot je še povedala Mirjam Drnovšček, bodo omejitve glede prireditev v zaprtih prostorih še poseben izziv, ki se bo pokazal v številu ponovitev vsake uprizoritve in seveda na finančni strani. »Upam, da bo imelo Ministrstvo za kulturo posluh za te spremembe in nam ne bo zmanjševalo sredstev. Za reševanje ustvarjalnosti na področju kulture bi zdaj morali vanjo vlagati celo več.« Na začetku novembra načrtujejo izvedbo petdesetega Tedna slovenske drame, ki bi se moral začeti konec marca, vendar so ga zaradi koronavirusa preložili.