Sonce in dež Ane Roš

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: GG Plus / petek, 11. september 2020 / 14:21  

Hiša Franko pod vodstvom Ane Roš je pred kratkim prejela dve Michelinovi zvezdici. Slovenska različica monografije ugledne in vsem dobro znane kuharske mojstrice je izšla pri Beletrini, v okolju ljubljanske Švicarije v Tivoliju pa so jo predstavili pred nekaj dnevi. V svojem knjižnem prvencu Roševa preko zelo osebnih esejev, spominskih utrinkov, receptov in pretanjene fotografije razkriva svojo zgodbo.

Ljubljana – Monografija ima 256 strani; pri njej je sodelovala sicer novinarka Kaja Sajovic, ki je v slovenski različici knjige navedena tudi kot prevajalka; okoli 150 fotografij v knjigi, ki nosi naslov Sonce in dež, je delo priznane fotografinje Suzan Gabrijan. Ima sedemnajst poglavij, osemnajsto so recepti. Ko je knjiga začela nastajati, Ana Roš in Kaja Sajovic nista razmišljali o tem, da bo kdaj zanimiva za slovenski trg, a se je zgodilo prav to.

Predstavitev knjige so tokrat zaupali televizijskemu obrazu, Kseniji Horvat, prisotne so bile vse tri omenjene ustvarjalke knjige, kasneje se jim je pridružil še Anin oče Bojan Roš, ki je s svojim znanjem ravno tako soustvarjal nastajanje knjige. Ob opisu delčka zgodb, ki jih je doživel v družbi Kaje in Suzan, ko so spoznavali živali, naravo in pripravljali material za knjigo, smo se pošteno nasmejali.

Prisotne je na začetku pozdravil tudi Mitja Čander, direktor založbe Beletrina. Poudaril je, da gre za veliko več kot le običajno kuharsko knjigo in so nanjo pri založbi zelo ponosni.

Kdo je Ana Roš?

Kaja Sajovic, odlomek iz predgovora: »Ljudje se pogosto sprašujejo, kdo je Ana Roš. Celo v svoji domovini je Ana precej enigmatična figura. Zanjo ni dileme: najprej je mama, takoj za tem chefinja. Potem sledi vse drugo – partnerka, ambasadorka Slovenije, popotnica, upornica.

O njej je napisanih nešteto člankov, njena življenjska zgodba je vsekakor navdihujoča; to je zgodba kuharice samoukinje, ženske, ki se je odrekla obetavni diplomatski karieri, da bi sledila srcu.«

Ana Roš je bila rojena v času Jugoslavije v Šempetru pri Gorici. Vrhunska plesalka in nadarjena smučarka se je odločila za študij diplomacije v Gorici, nato se je preselila k bodočemu možu Valterju Kramarju, čigar starši so imeli v Posočju gostilno Hiša Franko. Ana je v pičlih treh letih prevzela kuhinjo in s samosvojim kuharskim slogom, ki je osredotočen na izključno lokalne surovine, povsem spremenila slovensko kuharsko krajino. Kuhala je v številnih državah po svetu, sodelovala na kulinaričnih dogodkih, gostila ekipo Netflixove izredno priljubljene in nagrajene serije Chef’s Table (Šefova miza). Leta 2017 je bila Ana Roš nagrajena z nazivom najboljša kuharska mojstrica sveta, leta 2019 se je restavracija Hiša Franko uvrstila na 38. mesto najboljših 50 restavracij sveta (World’s 50 Best Restaurants), letos pa dobila izjemno priznanje: z Ano sta prejeli kar dve Michelinovi zvezdici. Sedaj je luč sveta ugledala še knjiga Sonce in dež.

Knjiga je daleč od klasičnega

Ana Roš se je spogledovala z idejo o svoji knjigi dalj časa, jo s prvo ekipo že praktično spisala in potem razmišljala samo še o tem, kdo jo bo »poslal« v svet. Pa kar ni dobila pravega odgovora po tej plati s strani založb in agentov. In ko je že mislila, da ji knjiga enostavno ni namenjena, se je (pred tremi leti) oglasil ameriško-angleški velikan Phaidon, če bi z njimi izdala knjigo. Seveda je bila za, a treba je bilo začeti znova. Tako je prosila Kajo Sajovic, ki jo je že dolgo občudovala, če bi pisala z njo knjigo, vendar faktografski del; k sodelovanju pa povabila še Suzan Gabrijan, katere delo ravno tako dobro pozna in ji je blizu. Ker zakaj ne bi »tri slovenske bjonde naredile knjige za ameriški trg«, se pošali Roševa.

Kaja je bila takoj za, a prizna, da ne more iz svoje kože in ji faktografsko pisanje ni šlo ravno najbolje od rok; Suzan pa je bila tista, ki je morala na koncu izmed 17 tisoč posnetih fotografij najprej narediti prvi ožji izbor, na nekih 650, potem pa še zahtevanega, pod 150. Da sta imeli težko delo, pritrdi tudi Ana. Ker če bi bilo po njihovem, bi bila knjiga trikrat debelejša, še pove Suzan.

Knjiga je nastajala ponoči, podnevi, povsod, da je bilo zadoščeno roku, jeseni 2018. Ko so pri Phaidonu videli končni material, so se odločili, da bo to dejansko njihova kuharska monografija leta, in že takoj po njenem (rahlo zamaknjenem) izidu marca 2020 je začela dobivati nagrade. Knjigo smo v slovenščini dobili slabe pol leta kasneje.

Namenjena bralcem

Ana je želela, da v knjigi tečejo poglavja kot neke vrste dialog med njo in Kajo. Suzanine fotografije njuno delo nadgradijo, prevedejo v sliko. Ana tudi meni, da je bila za prvič v svojem pisanju ravno prav odkrita. Če bi bila manj, bi bila knjiga bolj suhoparna, težje bi bralec dojel bistvo in bi ne bila prav posebno zanimivo branje, meni.

Želi si še, da bi jo ljudje brali, ne da bi pristala samo kot lep okras na knjižnih policah.