Strah pred dežjem ni pregnal ne igralcev niti gledalcev z avtentičnega prizorišča Visoške kronike pred visoškim dvorcem. / Foto: Izidor Jesenko

Na Visokem »pri Kalanovih«

»Danes je Visoko spet pokazalo svoj značaj, kot ga že ves čas kaže,« je po predstavi Visoške kronike v poljanskem narečju in predstavitvi knjige z aktualno dramatizacijo tega romana povedal pobudnik in režiser Andrej Šubic. Slabo deževno vreme je še drugič nameravalo odplakniti predstavo na prostem, a je na koncu zmagala ljubezen, tako v Visoški kroniki kot do poljanskega gledališča.

Začnimo na koncu. Tako je vsakokrat, ko teče beseda o Visoškem dvorcu, njegovi bližnji ali daljni zgodovini, današnji podobi ali tisti, ki jo je o 'visoških' spisal eden nekdanjih lastnikov, pisatelj Ivan Tavčar. V sodobnem času je poročanje z Visokega namreč vedno povezano z dogodkom. Tudi tokrat je bilo tako, zato bomo, kot rečeno, začeli na koncu, da bi v nadaljevanju prišli do začetka.

Po končanem gledališkem večeru je po poljansko in v pristni maniri Visoške kronike povezovalka programa Martina Kolenc Novak v avditorij poslala naslednje besede: »Na svjet je paršu njek u Polansk dolin avgusta taužnt devetstu šedeset. Karstil sa ga za Andreja. Kej biu star dvanajst liet sej zagliedu u gledališe. Od takrat naprej se muj na uodru use dopadl. Pa dopadl se muj zmieri bel. Naprej pa use vieste,« in nadaljevala: »Andrej Šubic, v imenu KD dr. Ivan Tavčar, hvala, da žlahtniš gledališki oder! Ljubezen Jurija in Agate je popeljala Visoško domačijo v najsrečnejše čase Kalanov. Naj se zbudijo ti časi, naj sije Visoko in Poljanska dolina ter njeno gledališče. V nedeljo zvečer je sijalo.

Prav Andrej Šubic, po stroki zdravnik splošne medicine, po značaju tudi velik ljubitelj kulture in umetnosti, predvsem gledališča, je tisti 'krivec', ki je v zadnjih letih na poljanskem gledališkem odru z različnimi uprizoritvami obudil Tavčarjevo literarno zapuščino. Še posebno vrednost ima dejstvo, da gre za igre, prirejene v poljanskem narečju. Ob 100-letnici Tavčarjevega romana Visoška kronika je lani junija v Šubičevi dramatizaciji in režiji igralski ansambel domačega KD dr. Ivan Tavčar Poljane prvič navdušil s predstavo in jo doslej ponovil štiriindvajsetkrat.

»Dve leti sem delal za ta dan. Pravzaprav je bilo to, da bi kdaj Visoško kroniko igrali tudi tukaj v avtentičnem okolju, moje vodilo. In lahko rečem, da nam je uspelo,« je po predstavi, v kateri igra Polikarpa Kalana, dejal Šubic: »V petek smo tu imeli generalko in to je bila predstava za nas same, ko smo se v celoti zlili z Visokim. Danes smo se zlili z vsemi vami, junaki, ki se niste ustrašili in ste prišli, kljub temu da je kdaj tam gor na nebu malo zagrmelo in tudi porosilo. Mislim, da je bila samo energija tista, ki je rešila današnjo predstavo. Nismo se ustrašili, rekli smo si, gremo – in smo stopili na oder.

Doma na Visokem

Kot, da jih je gnala ljubezen do odra, tista Jurija Kalana do Agate Schwarzkobler, da jo je rešil iz deroče Sore. Rahel dež in zlovešče grmenje nad okoliškimi hribi sta bila slab obet, a ko je napočil čas za začetek predstave, se je nebo ustavilo. Odrski Polikarp Kalan je z glavnega vhoda dvorca stopil pred publiko, kmalu za njim še Jobst Schwarzkobler, in pred nami se je začela odvijati zgodba z znano temo, ki se je pred dvorcem zdela še toliko bolj doma, čeprav bi zanjo lahko rekli, da je v svojem bistvu širše slovenska, ne zgolj poljanskodolinska. Za tako pa jo dodatno dela poljanska govorica, ki smo jo poslušali z odra, pravzaprav pa izpred dvorca Kalanovih.

Uro in pol dolga predstava nas popelje na Nemško v čas tridesetletne vojne, od koder trojica odide z vojnim plenom, skrinjo denarja, ki po umoru in zamolčanju na koncu ostane le enemu, kasnejšemu visoškemu gospodarju. Zgodba o pohlepu se preko obsodbe za čarovništvo izteče v preizkusu z vodo in zmago ljubezni Jurija do Agate. Občutek, da se vse dogaja prav tu, v dvorcu in v njegovi širši okolici, nam med predstavo ni tuj.

Velika igralska ekipa, nosilcev osrednjih likov je kar štirinajst, se je tudi v avtentičnih okoliščinah izkazala. Ob Andreju Šubicu (Polikarp) so tu še še Uroš Čadež (Izidor), Janez Justin (Jurij) in Jerneja Bonča (Agata) pa Mojca Šubic (Margareta), Frenk Dolenc (Lukež), Marko Dolenec in Simon Kokelj (oče in sin Wulffing) ter Irma Zevnik (Renata), izkušena igralca z Loškega odra Juša Berce (Pasaverica) in Bojan Trampuš (Sodnik) ter Peter Cankar (Škof). Tu sta seveda še Silvo Potočnik (Jobst) in Marjan Lavtar (ječar Mihol).

»Tokratna izvedba je v nekaterih delih imela ravno zaradi danih razmer in okolja, v katerem smo igrali, izjemen naboj. Kadar imaš v sebi toliko adrenalina, se igra v nekaterih momentih mogoče malo upočasni, a nikakor ne izgubi – nasprotno, kasneje še močneje zaživi. Mislim, da so bili gledalci, ki so jo videli prvič, vsaj po odzivu sodeč, navdušeni tako nad igro kot celotno kuliso Visokega in konec koncev tudi narave, ki je grozila in grozila, mi pa smo se ji upirali,« je po predstavi povedal Andrej Šubic in dodal, da se Visoko še enkrat znova ni izneverilo svoji zgodovini. »Visoko nas je sprejelo, z njim smo sklenili premirje in še enkrat dokazali, da pripada nam, Poljancem, mi pa ga bomo delili s Slovenijo in svetom.« In so ga – v svoji, poljanski govorici, in to tam, kjer se je po Tavčarju marsikaj skrivnostnega zgodilo.

Knjiga je za vedno

Po predstavi je Andrej Šubic predstavil še knjigo Visoška kronika, v desetih letih že četrto iz serije dramatizacij besedil Ivana Tavčarja v poljanskem narečju. Po Šarucovi slivi, Raubarskem cesarju in Cvetju v jeseni je tokrat izšla še Visoška kronika, in prav vse so bile odigrane na odru v Poljanah. Vse knjige so izšle pri založbi Modrijan in so zasnovane tako, ob poljanski različici vsebujejo še Tavčarjevo izvirno besedilo in spremno besedo. Originalne ilustracije je prispevala akademska slikarka Maja Šubic, oblikovalsko podobo pa jim je vdahnila Nives Lunder.

Obe je Šubic povabil na oder, da sta publiki namenili nekaj svojih vtisov pri ustvarjanju knjige. »Seveda je pomembno, da je knjiga lepa na prvi pogled in ob branju všečna. Ko sem pred leti oblikovala Šarucovo slivo, mi niti na pamet ni hodilo, da postavljam oblikovalsko zasnovo za knjižno zbirko,« pojasnjuje Nives Lunder in dodaja, da je bilo oblikovanje tokrat zaradi obsega besedila zahtevnejše kot pri prvih knjigah. »Pri poravnavanju besedila se je sem in tja našla kakšna beseda, ki je v tehničnem smislu silila ven. Seveda obstajajo različni triki za zožanje besedila, včasih tudi kakšne besedo izločimo. In sem šla ponovno brat tudi originalno besedilo, če bi bila mogoče kakšna beseda odveč. In glej ga vraga, v Visoški kroniki niti ena beseda ni preveč in čudovit občutek je, ko to spoznaš sam, in ne zato, ker je bilo to v mladosti šolsko branje. Berite Visoško kroniko s tako slastjo, kot sem jo jaz postavljala.«

Knjiga dodatno nadgradnjo dobi z ilustracijami Maje Šubic, ki v projektu prav tako sodeluje že od začetka. »Spominjam se, da sem imela kar nekaj težav pri likovni podobi za Cvetje v jeseni, saj mi je v misli vseskozi prihajala podoba Mete z Mileno Zupančič. Oseb, ki so v naših glavah, seveda ne gre upodabljati,« poudarja Maja Šubic, ki je kot vedno k delu pristopila zelo raziskovalno. »V muzeju sem uživala v iskanju podob cekinov, samokresov in drugega orožja iz 17. stoletja, da mi je na koncu že zmanjkovalo časa za ilustracije. Izdelane so v tehniki kolaža, pri čemer naslikane motive podlagam s fotografijo. Tokrat sem na sličice dodala tudi malega hudička, ki je ponekod viden bolj, ponekod manj. Je pa ta prišel v knjigo v času karantene, ko sem zaključevala delo. Naključje?«

Najbrž ne, na Visokem je vedno 'tok bel' in tok bo' – tako je bilo in tako bo.

Oddajte svoj komentar

Kranj -1°

oblačno
vlažnost: 82 %
veter: V, hitrost: 11 km/h

-2/-1

sreda

-1/1

četrtek

0/4

petek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

PRIREDITVE / Radovljica, 3. december 2020

Preteklost oblikuje sedanjost

 

 
 

 

 
 

Sedem razlogov za odkup terjatev / 16:20, 1. december

Joj, kaj nakladate sto na uro...V podjetju kjer delam se že par let uporablja ta praksa in sicer pri GORENJSKI banki. Glede na to, da nam tr...

V nedeljo v Sloveniji umrlo 51 covidnih bolnikov, potrdili 428 okužb / 14:19, 1. december

Prjatu, žal ne morem dat odgovora, ker ne verjamem tvoji trditvi.Zakaj želiš poniževati Slovenko v Beli Hiši ? A ni tvoj tip?PS:na vprašan...

Včeraj umrlo 55 covidnih bolnikov / 13:48, 1. december

Groza. Kakšna statistika. Smo že na vrhu po dnevnem številu umrlih na milijon prebivalcev. Mi pa še kar furamo ukrepe mimo starostnikov. Če bo šlo tako naprej, bodo DSO-ji do poletja izpraznjeni.

V nedeljo v Sloveniji umrlo 51 covidnih bolnikov, potrdili 428 okužb / 13:16, 1. december

Ne cepetej, odgovori na vprašanje ali zapri !

p.s. A Melanija še zaliva rože po vajthavs?

Včeraj umrlo 55 covidnih bolnikov / 12:46, 1. december

55 ljudi umrlo, torej 55 prostih respiratorjev in 55 postelj v enem dnevu! Mogoce bo kaj od tega potreboval kdo od nas ali nam ljuba oseba. ?

Zahvalite se @vladaRS , ki resuje zivljenja !!

V nedeljo v Sloveniji umrlo 51 covidnih bolnikov, potrdili 428 okužb / 11:12, 1. december

Še datum vložitve obtožbe:
22. december 2018.

V nedeljo v Sloveniji umrlo 51 covidnih bolnikov, potrdili 428 okužb / 11:10, 1. december

Tole je edino kar sem našel: SDS je uresničila napoved in zoper premierja Marjana Šarca vložila ustavno obtožbo. Možnosti, da bi z njo uspel...