Tako počasi

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 16. september 2020 / 23:25  

Tako počasi, pravijo, po petdesetem letu začne v naše življenje vstopati nova realnost. Morda je še bolje, če zapišemo, da se dogodki, odnosi, stvari začnejo drugače sestavljati. Pravimo, da smo na začetku novega, zadnjega obdobja bivanja. Smo že precej preko polovice. Rečemo lahko tudi, da prihaja modrost. Kdaj nas obišče, niti ne vemo točno. Po navadi prihaja zelo potiho. Bolj je pomembno, da jo mi slišimo in ji izrečemo dobrodošlico. Več kot je je, bolj nam je žal, da ni prej prišla. Saj je pravzaprav bila ob nas, le mi je nismo slišali in videli. Po petdesetem letu imamo spet več časa – otroci odraščajo in odhajajo na svoje, če je vse prav, imamo rešen stanovanjski problem, finance so približno stabilne, želja po oblasti, časti in velikem bogastvu pa malo usahne. Pred desetletji so bili že mnogi malo čez petdeset v pokoju ali pa so bili zelo blizu. Danes je odhod v pokoj vsaj pet let kasneje.

Kar težko je opisati, kaj vse postaja z leti drugače. Ni samo to, kar vidimo navzven. Otroci, služba, čas. Spremembe prihajajo še bolj navznoter. Pogosto postajamo bolj strpni drug do drugega, še posebej v bližnjih odnosih. Začnemo ceniti svoje dosežke, več nam pomeni, da so z nami ljudje, ki jih imamo radi, in zavedamo se blaginje, da v starosti nekomu pripadamo. Hkrati imamo modrost odločanja, da se umaknemo iz odnosov, kjer nam ni prijetno. Zakaj bi nekomu posojal svoja ušesa za nepomembne, žaljive, brezpredmetne, brezplodne in neumne pogovore? Če že njemu ni škoda jezika, je škoda mojih ušes in posledično slabe volje.

Včasih sem več potoval po bogatih delih že tako bogatih zahodnih velemest. Prostega časa, kar ga je bilo, nisem izkoriščal za popivanje in dolgočasenje po gostilnah. Sem pa rad navezoval stike z domačini po parkih, knjižnicah, v njihovih soseskah. Delovno aktivni seveda niso imeli časa, starejši pa so preganjali svoje pse in mačke skoraj brezčasno. Ko so premagali strah pred tujcem, so bili skoraj vedno pripravljeni na klepet. Starost pač prinese veliko časa. Res pa je, da čas teče počasneje. Kljub temu precej starejših potarna, da je njihova velika nadloga osamljenost. Verjetno so precejšnje razlike v preživljanju časa na vasi ali v mestih. Po vaseh je vendarle še več socialnih, pristnih in vsakdanjih stikov. Je tudi res, da imamo v starosti svojo pamet in svojo modrost, da nam ni treba biti osamljen. Na razpolago imamo zelo veliko aktivnosti, ki nam jih brezplačno omogoča današnja družba. Samota človeka ubija. Tudi če se nam ne ljubi iti med ljudi, se moramo včasih malo prisiliti, da smo v stiku z drugimi. Spet drugim paše biti več v naravi, skuhati kaj za ta mlade, pogosteje se predajajo različnim duhovnostim … Saj vsak sam ve, kaj mu dobro dene. Bližina drug drugega je pomembna. Dokler je imamo vsaj nekaj, vemo, da smo živi.